Polemika: Tudi jaz ne vem, kako to rešiti. Vem pa, kako do rešitve.

Nov Turkov odziv na Crnkovičev odziv (Lahkomiselni svobodomisleci kot Žiga Turk, 25.4.) na Turkov odziv (Kapitalna Crnkovičeva nesramnost in neumnost, 24.4.) na Crnkovičev prvotni članek (Laž ne obstaja. Propaganda je samo storitev. Pomoč pri iskanju resnice., 20.4.).

Pred meseci sem napisal, da ljudje nimajo pravice do resnice, ampak samo do iskanja resnice. In ko so populisti iskanje resnice nedavno zapletli s propagiranjem teorije zarote o požigu Notre Dame, me je Crnkovič priključil tisti združbi — češ, da trdim, da laž in propaganda ne obstajata.

Seveda sem mu odgovoril, da je to laž in da avtoritarno napada osnovne postulate svobode govora. Pa se je izgovarjal, da mora družbo nekaj držati nazaj. Tule pojasnjujem kaj. In kaj jo rine naprej.

Ampak najprej o osebnih bolečinah.

Brez diagnoz: Bataclan in Christchurch

Nikjer nisem napisal, da je Marko Crnkovič nesramen ali neumen. Zelo pazim, da ne postavljam psiholoških ali psihiatričnih diagnoz. Nikoli ne napišem, da je nekdo idiot. Kvečjemu, da je nekaj napisano idiotsko. Kar dopušča možnost, da kaj drugega od istega avtorja ni idiotsko. Da se avtor morda samo moti.

Kot se je zgodilo Picassu, ko so eno od njegovih slik podtaknili psihiatru, ko je ocenjeval napredek pacientov umobolnice. Pri Picassovi je menda vzkliknil: »Simulant!«

Skratka, Crnkovič ni nesramnež ali bedak. Tudi trdorokec v podnaslovu je tam samo za parafrazo njegovega naslova o meni.

Toda njegovi predlogi in ideje so takšni, da bi jih oblast, ki si želi s trdo roko narediti red na internetu, z veseljem pograbila. Oblast, ki vpije, naredite mi to internetno deželo spet kulturno.

Skratka, ko mi Crnkovič očita, da »opravičujem in normaliziram« demagoške in populistične izpade, mu lahko vrnem, da on pa »opravičuje in normalizira« cenzuro ter vmešavanje oblasti v medije, Twitter in Facebook.

Ampak če pristanemo na tako logiko, ne moremo imeti normalne razprave o ničemer. Ker če eno vodi k drugemu in drugo k tretjemu in tretje v Bataclan ali v Christchurch, potem ubijemo vso debato. In ja, tretje lahko vodi tudi v veliki kitajski požarni zid ali v savdsko bičanje tviterašev.

No, in zato je svoboda govora postavljena tako, da je dejansko prepovedano samo tisto, kar res, neposredno in onkraj razumnega dvoma vodi, v nasilje. Pri čemer te tri atribute določajo judikati ESČP. Niso tako svobodomiselni kot ameriški Supreme Court.

Morda smo pa zato v Evropi imeli komunizem in nacionalsocializem. Ali pa je ESČP za manj svobode prav zato. Kura in jajce? To je druga debata.

Kaj me jezi in kaj ne

Mene ne jezi, če pišejo, kaj in kakšen da sem: lahkomiseln, naiven, osladen, vseglihar, prisklednik ipd. Motiti se je človeško. V politiki človek dobi debelo kožo. Še posebej, če ni goreč član enega tabora, ker potem kasira z leve in desne. 

Ujezi me samo nekaj: če mi ljudje pripišejo besede ali misli, ki niso moje. Če polemizirajo z nečim, kar ne mislim, niti nisem napisal. Če argumente zasnujejo na polresnicah, polovicah stavkov ali če se potrudijo, da razumejo narobe. Skratka, če lažejo.

Zato so me v zadnjih dneh ujezili voditelj majhne televizije, dva kolumnista menda desničarske revije in urednik levičarskega portala. To se je Marku Crnkoviču primerilo v tekstu, ki je sprožil to polemiko.

Razumem Marka Crnkoviča, da bi laganje prepovedal. Jaz tudi raje ne bi bral, kar pišejo nekateri wannabe mnenjski voditelji na levi in na desni. Ampak ESČP je večkrat povedalo, da so v demokratični družbi potrebne tudi izjave, ki žalijo in šokirajo. In treba se bo navaditi, da je v dobi interneta tega slišati več. Kvantanje pač ne ostane za gostilniškim šankom, ampak je obešeno na internet.

Bi Crnkoviča spletna policija prijela prej kot mene? Človeka, ki je nekoč pisal o rekomunizaciji republike, morda res. Ampak včasih imam občutek, da je potem prišlo do rekomunizacije Crnkoviča. Torej je vse odvisno od tega, kdo bo spletno policijo nadzoroval.

Ta premislek bi lahko opravili tudi Socialni demokrati. Saj menda ne mislijo, da bodo večno na oblasti?

Nevidna roka pameti in hudobije

Svobode ne zagovarjam zato, ker bi bile stvari na svetu v redu. Ampak zato, ker niso. Crnkovič bi zato omejeval svobodo.

Ne obstaja samo nevidna roka pameti, obstaja tudi nevidna roka hudobije. Človeštvo si je izmišljalo vse mogoče, da bi pamet in dobrota imeli prednost pred hudobijo. In mu je doslej kar uspevalo.

Nekdo je rekel, da je zahodnjaška svobodna družba, za katero je značilna svoboda posameznika, pluralna demokracija in vladavina prava, mogoča samo, dokler se čutijo korenine v substratu krščanstva. Dokler obstaja inštanca zunaj nje, ki ima končno besedo o tem, kaj je prav in narobe — Boga. Preprosto povedano: demokracija deluje, dokler je to oblast za bogaboječe ljudi.

Za ateiste se da zadeve pojasniti tudi brez boga. V družbi je vedno imela nekoliko večjo vlogo elita. In če je bila to dobra elita, je šlo vsem dobro. Demokracija s klasičnimi mediji je delovala, ker je egalitarnost političnega vpliva po načelu »en človek, en glas« spravila k pameti intelektualna elita, ki je edina imela dostop do medijev. Časopisni stolpci, knjižne police in televizijske sekunde so bile na razpolago tej eliti. Na to, kar je šlo ljudem po glavi, je vplivala ta elita. 

Zdaj tega ni več. Niti ni elit v plemstvu, duhovniška elita nima besede, politike izbirajo vsi ljudje, ki berejo, kar so napisali vsi ljudje. Ne velja samo en človek en glas, velja tudi en človek en Facebook račun oz. medij. Tudi taki, za katere Crnkovič pravi, da subinteligentni.

Skratka

Ampak poti nazaj ni. Kitajska, Iran, Rusija, Turčija, Severna Koreja so problem rešile začasno. Na Zahodu zadnjih 2000 let rešujemo probleme s pomočjo svobode. Svobode posameznika, da poskusi. Svoboda skupnosti, da med seboj tekmujejo. Na različne načine. In potem nekomu uspe. Zato, da najdemo novo obliko vladanja in da najdemo sistem, ki bo nasledil demokracijo, potrebujemo svobodo.

Kolateralna škoda te svobode so spletni razgrajači, demagogi in populisti. Škoda je za zdaj pretežno psihična. Korist razvedrilna.

Morda pa trg za lažne politične novice in laži o politikih obstaja zato, ker ni posledic. Ker še vedno na koncu odrasli vzamejo stvari v roke. In bodo poskrbeli — recimo —, da brexit Angležev ne bo preveč udaril po žepu.

Trga za laži o vremenu ni, ker vam nihče ne bo prinesel dežnika, če ste verjeli, da bo sončno. Trga za laži o zastojih v prometu tudi ni, ker bi bili ljudje takoj kaznovani za slabo informiranost.

V politiki volivec nima kože v igri. Skin in the game. To mu moramo vrniti demokrati. Sicer mu bodo vrnili skrajneži. Kar bo kruto. Ne bo se končalo pri koži. 

Skratka, tudi jaz nimam ideje, kako to rešiti. Imam pa idejo, kako do rešitve. Avtoritarno betoniranje obstoječega stanja in potiskanje vode po klancu navzgor zagotovo ni rešitev. Bistveno je, da osebna svoboda ustvarja pogoje, da nekdo najde delček rešitve. Svobodna družba omogoča, da se drobci posamičnih rešitev zložijo skupaj. Nesvoboda pa daje nekomu avtoriteto, da vsili rešitev, ki to ni.