Sodobnih nomadov nihče ne pospremi na pot in jih nihče ne pričaka.

Danes potujem. Pravzaprav se selim. Zapuščam mesto, kjer sem živela zadnji dve leti. Vedno pogosteje se mi te dni v misli pritihotapi naslov romana Itala Calvina Nevidna mesta. Ta knjiga bo moj zadnji nakup na železniški postaji v svojem starem mestu. 

Eno leto nazaj sem v Fontano di Trevi vrgla kovanec v tako dolgem loku, da je neznanka ob meni zazijala: “Vau, ti pa se res želiš vrniti!” Selitve v večno mesto nisem načrtovala. Zato niti ne vem, kaj je izbralo koga in kdo je izbral kaj. Preprosto zgodilo se je.

Svojo selitev vidim kot potovanje. Ker ni čisto prava selitev. Ker ne bom imela čisto pravega doma. Kombi mi ne bo dostavil gore stvari ali knjig, ki bi jih želela zložiti na police. In druge krame, ki se namnoži po kotih stanovanja, ne da bi vedeli kako in odkod. Toda ne v stanovanju novodobnih nomadov. Ne pri meni. S sabo imam samo en kufer.

V pričakovanju

Nihče me ne spremlja. Tam, kamor grem, me nihče ne čaka. Zaradi tega nisem žalostna. Sem pa v pričakovanju, ker ne vem, kaj naj pričakujem. 

V teh dveh letih sem se o medčloveških odnosih naučila več kot prej v kakšnih desetih. Predvsem o odnosih v novodobni nomadski skupnosti, kjer je čas — neglede na želeni hedonizem sodobnega nomada — sveta vladar. Nomadom v puščavi bi se to zdelo nepojmljivo. Morda celo smešno. V puščavi čas ne obstaja.

Veliko novodobnih nomadov in predvsem nomadk, ki sem jih spoznala, je bilo zapriseženih nekakšnemu zahodnemu modelu new age budizma, ki so ga pod krinko svobodnega duha izkoriščali za hranjenje lastnega egoizma.

Bilo je veliko trenutkov, ko me je kakšno novo znanstvo zelo zbegalo. Bila sem pač navajena pristnih, resničnih odnosov. Predvsem sem morala spoznati, da pri sklepanju novih prijateljstev ni pametno biti naiven. Na koncu sem dojela, da to mesto zapuščam obdarjena z dvema osebama, ki jima lahko zaupam.

Jebač de facto

V teh dveh letih sem slišala in videla veliko navdihujočih ljubezenskih zgodb sodobnih nomadov. Od te, kako sta partnerja iskala rešitev, da zaživita skupaj v isti državi, pa do te, kako se je družina preselila, da bi lahko žena hodila v izpolnjujočo službo, mož pa začasno ostal doma z otroki. Spoznala pa sem tudi, da drži, da so ljudje v uspešnem svetu uspešnih služb zelo osamljeni.

Mojih osamljenih trenutkov je bilo zelo malo, ker imam to srečo, da že od nekdaj dobro obvladujem samoto. A včasih se mi je vendarle zgodila osamljenost. Včasih sem se namensko osamila. Videla sem, kako so znanke zdravile svojo osamljenost. Nikoli niso tarnale o manku ljubezni. So pa tarnale o pomanjkanju seksa. Ki ga menda ni in ni za dobiti. Ker bi vseeno hotele seksati z lepim. Magari s princem na belem konju. Z jebačem de facto. Ki nosi Cartierovo uro ali vozi drago limuzino.

Le kam neki gremo?

Meni se je v teh dveh letih kar nekajkrat pripetilo, da sem otročje in naivno sklepala, da si moški, ki sem jih tukaj spoznala v prijateljskem duhu — neglede na njihov stan — od mene želijo samo prijateljstva. Bili so primeri, ko sem si jezna sama nase morala priznati, da sem padla na limanice fake moško-ženskega zavezništva.

Jezilo me je nespoštovanje tistih, ki so slutili ali celo vedeli, da se je moje srce odprlo za ljubezen nekje na pešpoti do Miramara in da me nihče drug ne more niti premakniti. 

Učila sem se iz molčečega opazovanja. Iz napak, ki sem jih naredila. Včasih je to pomenilo tudi brušenje mojih prepričanj. Najtežje mi je padlo spoznanje, da če želiš biti državljan sodobnega sveta, moraš pogosto sprejeti odločitve, ki jih raje ne bi. Ali pa se pač odločiš in greš živet k resničnim nomadom. Kjer sta ti ura in čas le v napoto.

Ko sem sinoči ugasnila luč, sem pomislila, da je to zadnja noč v moji firenški sobi. Toda zagotovo ne zadnja v tem mestu. Danes sem tista med mnogimi. Oseba s kovčkom na železniški postaji. Izgubljena med zgodbami. Le kam neki gremo?