21. FDF (2.): V Kočevskem Rogu so manjkali samo še Laibachi in Jägermeister

Nadaljevanje in konec včerajšnjega teksta 21. FDF (1.): Nekaj neverjetnih dokumentarcev? “You cannot be serious!”.

V čem je torej dodana vrednost tega, da dokumentarni film gledamo na festivalu? Veliko, no, večje platno? Ne vem kakšna prednost to že ni. Udobni stoli v Kosovelovi dvorani CD? Just kidding. Belokranjska pogača in grisini s praženim sezamom in par kozarcev kibernet sauvignona na prisrčno zateženi otvoritveni in zaključni pogostitvi?

Aja, že vem: ker na festival pridejo ustvarjalci? No, na ljubljanskih filmskih festivalih vseh sort je treba biti skromen. Zadovoljen z malim. Če kdo sploh pride. Pa saj niti ni treba. Lahko se javi kar po skypu. In če je že v Ljubljani, potem ga itak snamejo za intervju na TVS in bo predvajano v naslednjem Osmem dnevu. 

Vidite? FDF je relikt. Nečesa. Ki pa še ima nekakšen smisel, saj ne rečem.

CD in vizualno komuniciranje

Vemo, da še vedno obstajajo ljudje, ki filme raje gledajo v kinu kot pa na televiziji in drugih platformah — in da so med njimi tudi taki, ki jih raje gledajo v Cankarju kot pa v komercialnem kinu.

In dokler bodo taki obstajali, bodo obstajali tudi festivali. V Sloveniji pa še posebej. Taki majhni, luštni, kompenzatorični, endemični, insiderski in protežirani, zraven pa še subvencionirani in sponzorirani z agendo.

Da ne bo potem “ni vedela“.

Pa še nekaj … — potem pa res neham godrnjati.

Cankarjev dom ima probleme z dizajnom in internetom.

FDF ni nobena izjema. Letošnja programska brošura je oblikovana diletantsko. Že grafično, grdo, potem pa še pomensko, prazno. Kaj hočejo povedati z modelom, ki zagrize v krhelj limone? Še manj jasno kot tiste lanske Cankarjeve knjige na tehtnici.

Neverjetno, da osrednja, nacionalna kulturna institucija nima enotnega in poenotenega ali vsaj koordiniranega stila in sistema vizualnega komuniciranja! 

Tehnično se ne spoznam na te zadeve, ampak rad bi Cankarjev dom obvestil, da kot uporabnik interneta vem, da obstajajo mnogi drugi načini za izdelavo boljših, uporabnikom prijaznejših spletnih strani. In da to ni niti dražje niti zamudnejše.

Viva Ludež in CRO dodekabus

Gledal sem hrvaški dokumentarec Viva Ludež, ki je v bistvu intervju z Borisom Dežulovićem, Viktorjem Ivančićem in zdaj že pokojnim Predragom Lucićem, ustanovitelji in glavnimi akterji znamenotega hrvaškega satiričnega tednika Feral Tribune, “glasila anarhistov in heretikov”. Ne da ni bilo zanimivo, toda izvedeli nismo nič novega — vsaj novinarji, ki smo (bili) na tekočem s tem v bistvu disidentskim fenomenom. Sam film pa tudi ni posnet tako, da bi bil vreden posebne omembe. Prej nasprotno.

In če sem že pri Hrvatih, videl sem tudi Razglednice, nekakšen omnibus — pravzaprav dodekabus —, sestavljen iz dvanajstih petminutnih miniatur različnih mladih avtorjev o bolj ali manj zabačenih hrvaških krajih. Dobra, duhovita, dosledno izpeljana konceptualna domislica. Urbani pogled na ruralno. Simpatično.

Ne vem pa, če je obetavna mladinska simpatičnost že kriterij za uvrstitev na mednarodni festival.

Lonely Planet zgodovine

No, videl sem tudi film Lep pozdrav iz svobodnih gozdov. Zadeva je zanimiva, ker se je slovenske medvojne in povojne zgodovine — in odnosa do zgodovine — lotil Američan. Kar pomeni, da je njegov pogled radikalno drugačen od pogleda Slovenca. Enega ali drugega, takšnega ali drugačnega Slovenca.

Pogled Iana Soroke je pogled od daleč. Dobesedno. Ne samo zato, ker njegov pogled ni slovenski, insajderski, nacionalno in identitetno ali kaj šele ideološko obremenjen, ampak predvsem zato, ker je gozdove, jame, travnike, prašne ceste, cerkve in pokopališča Kočevskega Roga, Suhe Krajine, Notranjske, Primorske posnel tako, kot da bi na primeru tamkajšnjih gozdarjev, kmetov, lovcev, jamarjev hotel dokazati, da je Slovenija res en velik dobeseden Lonely Planet zgodovine, ki se je pomotoma in ne brez umetniškega vtisa naselila v sedanjosti.

Fascinantna pri tem filmu je totalna abstrakcija urbanega. Kot da bi hotel reči, da o Sloveniji ne bomo mogli izvedeti nič novega, če bomo opazovali njena mesta in poslušali pripovedi meščanov. Sam govor — kot govorjenje — je v Lepem pozdravu zreducirano na minimum in izpraznjeno pomena, kakršnega običajno pričakujemo.

Soroka je na nek način tudi redefiniral zvočni film: nepozabne so sekvence, kjer zvok in replike iz starih filmov — od Na svoji zemlji in Balade o trobenti in oblaku pa do propagandnih — polaga na čisto druge posnetke.

Sploh pa je vrhunec filma zvočen: klicanje jelenov. Ta scena je nepozabna! S človeškim glasom, ki oponaša žival, je Ian Soroka o Sloveniji povedal več, kot bi bili Slovenci pripravljeni razumeti, če bi nas nagovarjal bolj direktno, kot se nagovarjamo sami.

Manjkali so samo še Laibachi in Jägermeister. Ampak to bi že bilo preveč urbano. Tako je pač edino logično, da se film konča s tihožitjem televizorja na nekakšni terasi ob zvokih partizanske pesmi Hej, brigade!.

Konec.