Ukinite Tarčo, dajte termin Zrncu, Emeršiču. (Pa ne samo za RD od Cavazze.)

Kot se sprašuje tukaj zraven Denis Živčec: kaj pa naj gledam na televiziji, ko mrkne Facebook? “Stokrat ponovljene filme? Slavka Bobovnika, ki je v [Milijonarja] vnesel toliko sproščenosti, kot jo v diskoteko prinese davčna inšpekcija? Reko ljubezni, v kateri me prepričujejo, da na Dolenjskem obstaja vas, v kateri živijo sami Ljubljančani in en zapit Dolenjc?”

Resno. Najboljše zabave — tako imenovanega razvedrilnega programa, vsaj izvirnega — ne najdemo na televizijah, ampak vsepovsod drugje. Tudi v teatru. Pa ne samo v tistem, ki špas nosi že v imenu. Tudi v osrednjem slovenskem gledališču. Tistem ta resnem. Čeprav izven rednega programa.

Prejšnjo soboto (2. marca), po eni najbolj zabavnih prireditev, kar sem jih kdaj videl na slovenskih odrih — in sicer ob življenjskem jubileju Borisa Cavazze —, sem rekel ravnatelju Drame, zakaj se ne zmenijo s TVS, da bi te zadeve vsaj posneli, če že ne prenašali. Samobor se je samo diplomatsko namuznil.

Statler in Waldorf

Razen ganljivega zapisa Vesne Milek v Delu — ki je nekoč kot Tadej Golob avant la lettre napisala Cavazzovo biografijo in v okviru prireditve tudi sama sodelovala kot avtorica posnetih intervjujev s slavljenčevimi sodelavci in prijatelji — in inserta v poročilih TVS naslednji dan nisem zasledil nobenega omembe vrednega zapisa o tej mojstrski mešanici glasbe in humorja.

Koncept, scenarij in režijo so podpisali Jurij Zrnec, Bojan Emeršič in Igor Samobor.

Zadeva je konkretno izgledala takole: na odru so peli in igrali različni izvajalci, eni boljši od drugega, na platno v ozadju so tu in tam predvajali izbrane odlomke, vse drugo pa se je dogajalo v treh ložah.

V prvi loži sta kot grumpy Statler in Waldorf iz Muppet Showa solirala v duetu Emeršič in Zrnec — do neprepoznavnosti zamaskirana kot starca —, v sosednji slavljenec Boris Cavazza s soprogo Ksenijo Benedetti, v tretji pa Igor Samobor in … — Marjan Šarec.

Prireditev je bila mimogrede tudi priložnost za spoznavanje razlogov za premierovo priljubljenost. Očitno je dobro poznati igralce in ostale gledališčnike. Izplača se biti eden izmed njih. Tudi če nisi več.

Na vsak način je Šarec z govorom, embedanim v predstavo — pa tudi pozneje, na zabavi v kavarni — dokazal, da v disciplini koketiranja in minglanja s kulturniki zmaga brez konkurence med politiki. Verjetno celo vključno s tem in onim ministrom za kulturo. To je bilo zelo poučno videti.

Glasbene ekshibicije

Zrnec in Emeršič sta bila seveda najbolj izpostavljena in najbolj zabavna, nista pa bila edini highlight prireditve. Obilo je bilo tudi nepozabnih glasbenih točk. 

Med njimi naj posebej omenim Svetlano Makarovič z vrhunsko izvedno svojega songa Nekdo izmed nas ima danes rojstni dan (in s kratkim priložnostnim nagovorom v njenem stilu), pa Janeza Škofa s pesmijo o piščancu ob spremljavi obvezne harmonike, pa Pliš z Aleksandro Something Ilijevski in Markom Gregoričem plus special guest starom Zrncem s huronsko smešnim, dramatiziranim komadom Besede, besede (Parole, parole od Alberta Lupa in Mine), pa Janeza Bončino Benča s Kadar ognji dogorijo — a veste, to je tista neverjetna lirika s “samuraji” — in predvsem z najbolj epohalno verzijo Kreslinove Od višine se zvrti ever, v izvedbi D Dramsov (Nina Valič, vokal, flavta; Jurij Zrnec, ritem kitara; Jože Šalej, klaviature; Matija Rozman, bas kitara; Bojan Emeršič, bobni). Noro.

Prostora je dovolj za vse

Saj ne rečem: Slavko Bobovnik naj kar vodi Milijonarja — čeprav je šel nedavno v penzijo in že naslednji mesec skočil na konkurenčno televizijo kot kak zdravnik iz Kliničnega centra popoldan še v privatno ordinacijo.

In saj ne rečem: Jonas Žnidaršič naj kar vodi Kaj dogaja — samo naj se televizija prilagaja njemu, ne pa da se oni delajo pametnjše in duhovitejše od njega. 

Prostora je dovolj za vse. Na televizijah je itak preveč politike. Prečistite ta državljansko toksični airtime! Ukinite recimo Tarčo in dajte primerno oddajo Zrncu in Emeršiču. Samo onadva lahko zagotovita dovolj primeren humor — z ekipo seveda, ki bo v ozadju, a pod njuno kontrolo šljakala štose — in seveda gledanost. Imela bi višjo gledanost kot Erika Žnidaršič. Bistveno višjo.

Mi bi pa tudi srečno živeli do konca svojih dni. Pa če bi Facebook dol padel za vedno.