There is no such thing as a free sandwich za Darija Krajčiča
Po ponedeljkovem formalnem odstopu “tatinskega” Darija Krajčiča lahko postavimo nekaj zaključkov. V zapisu Sendvič s posebno moralo in političnim čistunstvom sem že problematiziral tako poslančevo dejanje kot sankcije proti njemu.
Namesto s privoščljivostjo bi morali zadevo spremljati z zaskrbljenostjo zaradi trenda političnega čistunstva v politiki. Antikorupcijski vzgib je postal svoje nasprotje. Mediji so nas zaradi svojih tabloidnih računic pahnili v lažno moralično evforijo.
Da je Krajčič tat in da je LMŠ stranka ultimativnih poštenjakov, je fantazma, ki jo je Šarcu uspelo ustvariti s pomočjo medijev.
A to še ni vse. Spregledali smo še en moment. Naj pojasnim.
Kako smo mi moralni!
Šarčeva zahteva, naj Krajčič odstopi — ker nehajmo se slepiti, da je šlo za kaj drugega, kaj šele za poslančevo osebno odločitev —, je izhajala iz domnevne zavezanosti politikov visokim etičnim standardom. Premier papagajsko ponavlja, da morajo biti ti standardi državljanom za zgled.
Tako je v petek na svojem Facebook profilu komentiral poslančeve pomisleke, ko je razmišljal o umiku odstopne izjave:
“Ali je dopustno, ker si moral čakati nekoliko dlje, odnesti nekaj iz trgovine, potem to v kamero povedati, nato pa vendarle iti plačat na sugestijo poslanske kolegice, ne sam od sebe[?] Sem si namreč podrobno ogledal posnetek. Lahko iščemo takšne in drugačne pravne razlage, vendar se vprašajmo, ali se za funkcionarja to spodobi.”
Šarec očitno vztraja, da je poslanec ravnal nedopustno. Toda pozor, vmes je spremenil tezo. Začetno trditev, da je Krajčič sendvič ukradel — kar je seveda pospremil s prozorno PR sugestijo tipa: “Poglejte, kako smo mi moralni!” —, je prekvalificiral v manj nedoločno “spodobnost”.
Šarec ne govori več o sceni v trgovini, temveč izpostavlja Krajčičevo mentalno stanje, češ, ni razumel, da je storil kaj narobe in da ga je na to, da mora sendvič plačati, opozorila šele kolegica.
Več od tega bi premier težko ugotovil. Poslanec je namreč hotel kupiti sendvič in ga tudi plačati, a je izgubil živce ob čakanju na blagajni in odšel brez plačila nazaj v DZ, kjer je izvêdel “samoprijavo” in se pobahal s svojim “družbenim eksperimentom”.
Trapasto, ni kaj. Da ne ponavljam znane zgodbe: vsem bi moralo biti jasno, da je to dejanje samo zelo pogojno mogoče označiti za načrtno krajo, pri kateri bi nastala škoda, sploh po plačilu sendviča in opravičilu. Zahtevo po odstopu je mogoče razumeti kot pretirano gesto.
Pragmatizem političnega čistunstva
In to ni še konec. Na tej točki se fantazmi priključi še prevara.
Teza o čistunstvu je sama po sebi še vedno premalo natančna. Ne verjamem, da bi Šarec — tako kot Cerar na začetku mandata — v politiko načrtno vnašal nove, višje etične standarde. Mislim namreč, da je bil Krajčič, po besedah svojega šefa sicer živa enciklopedija naravoslovja in eden redkih podkovanih in izobraženih v poslanski skupini LMŠ, preprosto žrtvovan.
Ali povedano drugače: ustrašili so se za odlične ratinge v javnomnenjskih raziskavah in presodili, da jim bo zgodba o kraji poslanca škodovala. Ob tem jim niso bile mar niti njegove kvalitete, s katerimi se v svojih vrstah ne morejo preveč hvaliti. V ne tako veliki skupini so trije s srednješolsko izobrazbo, dve poslanki še študentki, Krajčič pa je doktor znanosti.
Poslančevo kolebanje, ali bi po odstop umaknil, je Šarec komentiral takole:
“Verjamem, da bo temeljito razmislil. Je med izbiro, ali obdržati službo in izgubiti dostojanstvo ali obratno.”
Kako to pojasniti? Če je Krajčič nespameten in nemoralen, bo izbral možnost, da obdrži službo, vendar izgubi dostojanstvo. Kot “obratno” pa Šarec sugerira tole: če je pameten in moralen, bo izbral možnost, da ne obdrži službe, vendar ohrani dostojanstvo.
Premier je poslancu ponudil imenitno rešitev: dostojanstvo brez službe. Odstop zaradi eksperimenta s sendvičem bi bil zanj edina dostojanstvena gesta.
Kaj naj si o tem nasvetu mislimo, če upoštevamo tezo, da ta ni kradel v pravem pomenu in da je stranka zgolj reševala lastne ratinge? Kaj naj si mislimo o patetičnih besedah vodje poslanske skupine Braneta Goluboviča, da jim je v LMŠ “hudo, ker odhaja”?
Slabe analogije
V že citiranem zapisu na Facebooku minuli petek je Šarec še kar nadaljeval z moraliziranjem, da bi obremenil svojega poslanca:
“Moram povedati, da sem tudi sam v času politične kariere kdaj napačno parkiral, kdaj za malenkost prekoračil dovoljeno hitrost, bil ustavljen zaradi neuporabe varnostnega pasu. To se ni zgodilo velikokrat, se pa je. Vendar sem ob prejeti globi takoj fizično odšel na pošto in poravnal svojo globo.”
A tukaj mu je znova zdrsnilo. Analogijo ni prepričljiva, za nameček pa se je še ustrelil v koleno.
Če priznava, da je tudi sam kdaj napačno parkiral in ni uporabljal varnostnega pasu v času politične kariere, zakaj potem ni odstopil tudi on? In če je želel povedati, da je vedno plačal kazen za svoje prekrške, potem ga velja spomniti, da je tudi poslanec plačal sendvič še isti dan.
Je želel reči samo, da so vatli kaznovanja različni? V njegovem primeru nekajdeset evrov kazni, v poslančevem pa pač izguba službe zaradi dveh evrov vrednega sendviča? Zato, ker je on, Šarec, tako zahteval? Je hotel reči, da Krajčič ni dovolj hitro poravnal svoje “globe”? Saj jo je vendar plačal 20 minut po dogodku, kar je najbrž hitreje, kot je to storil z varnostnim pasom nepripeti Šarec.
Če uporabimo premierju ljube kmečke metafore: njegovo iskanje šivanke v kopici sena in kulpabilizacija poslanca za vsako ceno sta pač smešni. A za tem stoji dober razlog, ki sem ga navedel: strah za strankarske ratinge. Anticipacija, da igre v državi ne vodi razum, temveč medijsko nabijanje in oblikovanje javnega mnenja.
Medijska atraktivnost moraliziranja
Ne samo, da je moraliziranje imenitna politična doktrina za pridobivanje simpatij volivcev, a tudi silno nevarna, saj se zaradi bizarnega nižanja kriterijev lahko hitro usmeri proti izvajalcu, kot naročena je tudi za medijsko naracijo. Nič se ne bere in gleda bolje kot zgodbe o tem, da poslanci kradejo v trgovini. Snov, ki je kot naročena za tabloidno in senzacionalistično intonacijo.
Predvidljivo je tudi bilo, na katero stran se bodo postavili novinarji tabloidnih medijev. POP TV je v svojem stilu posnela zaigrane prizore, v kateri si nekdo v trgovini tlači sendvič v žep, in jih zavrtela vsakič, ko je poročala o dogajanju okoli Krajčiča. Temu primerno se je postavila na stran teze o kradljivcu. Še tem bolj zanimivo pa je bilo opazovati, kako se temu stališču priklanjajo tako imenovani resni, kvalitetni mediji.
Dve intonaciji
V zadnjih dveh tednih sta se oblikovali dve različni medijski intonaciji zgodbe. Po prvi, enostavnejši, je poslanec kradel, zato moramo biti ogorčeni, dejanje obsoditi in zahtevati sankcijo.
V tej naraciji je Šarec apriorni zmagovalec, ki mu rastejo ratingi, medijski uporabnik pa dobi preprosto, napačno, črno-belo interpretacijo dogodka.
Druga intonacija pa je konspirativna v dveh pomenih: spodbuja mišljenje v gabaritih teorije zarote. Diskusija o malih tatovih je inscenirana. V primerjavi z velikimi tatvinami sendviči ne štejejo. Saj vendar nismo neumni. Takšne zgodbice nam servirajo zato, da bi v ozadju lahko nemoteno kradli. Ali kot je zapisal Janša na tviterju: “Krajčič je še zelen, uči se krasti sendviče, njegovi pajdaši pa ropajo banke in podjetja.”
Ni težko uganiti, v katerih medijih je takšen politično obarvan konspiracizem bil najbolj uspešen, nikakor pa ni bil omejen le nanje.
There’s no such thing as a free lunch, pravi angleški pregovor. S tem hočejo povedati, da je na koncu treba za vse plačati. Nič ni zastonj, tudi če vzbuja takšen vtis. Vedno in povsod pričakujte skrite stroške.
Krajčič je sendvič plačal ne samo z denarjem, temveč tudi s svojim položajem. Toda realni račun bo izstavljen šele pozneje. Skriti stroški pa ne bodo izstavljeni njemu, temveč tistim, ki so se ga znebili — v duhu moralizacije politikov in množičnih medijev pa tudi vsem državljankam in državljanom.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v v torek, 5. marca 2019, pod naslovom “There is no free sandwich” ali zakaj je Krajčič moral oditi. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.