Udbovska deca? Bedasto! Morda. A nič ne združuje bolj kot skupni sovražnik.

28.2.2019 / 06:10 4 komentarji
O čem govori serija Nove24TV in Demokracije, napisana po resničnih mnenjih in motivih bivšega spoštovanega sodnika ESČP?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vsak izkušeni uradnik vam bo znal povedati, da se v birokracijah največje krize najraje dogajajo v petek popoldne, ko ljudje že začnejo sanjariti o vikendu. Gotovo je čez to uradniško prekletstvo bentil tudi Bernhard Loesener, načelnik oddelka za rasno zakonodajo v notranjem ministrstvu tretjega rajha, ko ga je 13. septembra 1935 poklical sam firer in mu naročil, naj mu v 24 urah pripravi tekst zakonov o zaščiti nemške krvi in časti.

Hitler se je odločil, da bo novo zakonodajo predstavil že tisto nedeljo na nacističnem shodu v Nürnbergu, zato se je Bernhard moral posloviti od načrtov, da bi konec tedna preživel v veseljačenju in razbijanju izložb judovskih trgovin s kolegi z ministrstva. Trena je bilo zavihati rokave in pripraviti akte, ki so uzakonili rasno diskriminacijo in milijonom Judov odvzeli državljanstvo in človeško dostojanstvo.

Mischlingi in Nürnberški zakoni

Da bi se ta pravila, kasneje znana kot Nürnberški zakoni, lahko učinkovito izvajala, je bilo seveda treba tudi določiti, na koga se nanašajo. Tako smo dobili čistokrvne Jude, poleg njih pa tudi “mischlinge” prve in druge stopnje, torej judovsko deco ali deco judovske dece iz mešanih zakonov, s pol oziroma četrt judovske krvi.

Vodilni “strokovnjaki” za rasno diskriminacijo v tretjem rajhu so sicer na hitro spisane zakone precej kritizirali. Nekaterim so se zdeli premalo znanstveno utemeljeni in preblagi, še posebej, ko je šlo za “mischlinge”. Ti naj bi bili še nevarnejši od čistokrvnih Judov, ker naj bi znali svoje judovske rabote opravljati z dozo arijske učinkovitosti.

Hitler sam je bil z zakoni zadovoljen, saj so, kot so potrdili tudi kasnejši dogodki, v celoti dosegli svoj namen, namreč ustvariti sovražnike naroda. Hitler je nekoč sam priznal, da če Judje ne bi obstajali, bi se jih morali izmisliti. Nič ne združuje bolj kot skupno sovraštvo.

Prispevek spoštovanega sodnika

Precej na hitro se zdijo napisani tudi prispevki v seriji člankov, ki sta jih nedavno o “udbovski deci” začela objavljati Demokracija in Nova24TV.

“Udbovska deca” je izraz, ki ga je v slovenski medijski prostor sicer vpeljalo etičnih in moralnih okov dobro plačane funkcije rešeno pero bivšega spoštovanega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice.

Gospod je, kot zna le on, zadevo tudi znanstveno utemeljil. Če prav razumem, gre za ljudi, ki so na pomembnih položajih, pa tam ne bi smeli biti, ker so sorodstveno povezani z osebnostmi, ki jih omenjeni gospod in omenjena medija, precej pavšalno in površno, povezujejo z Udbo in vsemi mogočimi in nemogočimi nemoralnimi rabotami iz slovenske polpretekle zgodovine.

Prevedeno v jezik nürnberške zakonodaje, gre pri udbovski deci za polovične in četrtinske udbovske mischlinge.

Udba proti holokavstu

Sporočilo mojega pisanja seveda ni v primerjavi med zloglasno tajno policijo prejšnjega režima in Judi, ki so bili žrtve največjega zločina v zgodovini človeštva. Pri holokavstu je šlo za nepojmljiv zločin, ki pa se danes relativizira in omalovažuje, tudi v imenu in s pomočjo idej, ki jih promovirajo nekateri lovci na udbovsko deco.

O Udbi imam sicer zelo slabo mnenje, ki se lahko kosa zgolj s prezirom, ki ga čutim do tistih, ki sprevračajo zgodovinska dejstva in širijo ideje in politiko laži, sovraštva in strahu. To, kar neizpodbitno opravičuje primerjavo s 30. leti prejšnjega stoletja, je poizkus, da se najprej kar počez inkriminira in najhujših zločinov obtoži skupina ljudi, potem pa se na podlagi krvnih vezi poizkuša diskvalificirati še njihove otroke ali vnuke.

Če so že glede “udbovcev” dokazi o domnevnih nedelih na precej trhlih nogah, jih glede “udbovske dece” sploh ni. Za diskvalifikacijo je dovolj nečista kri in dejstvo, da gre za ljudi, ki tako ali drugače ovirajo populistični napad na civilizacijske temelje slovenske demokracije in neodvisnosti.

Ni mogoče prezreti poskusa, da se otroke in vnuke obtožuje in diskvalificira na podlagi krvnih vezi. Tukaj je analogija z nacistično rasno zakonodajo prav gotovo na mestu.

Celo v Strasbourgu sta dva!

“Udbovska deca” so ljudje, ki naj bi po pisanju omenjenih dveh medijev Slovencem “ukradli državo”. Takole pravijo:

“Slovenska globoka država je ukoreninjena zelo globoko v vse sfere družbe, politike in gospodarstva, in to tudi po skoraj 30 letih od osamosvojitve, ko naj bi prekinili komunistični režim.”

Zaskrbljen je tudi že omenjeni strokovnjak za nravstvena vprašanja. Takole je potožil:

“Politični protest je naperjen zoper same udbaše, pozablja pa se, da je na sceni nebroj njihovih otrok in celo vnukov. Vsaj dvajset let že opazujem vzpon udbovskih otrok in vnukov, ne samo v ljudski republiki, ampak celo v mednarodnih organizacijah. V Strasbourgu sta vsaj dva; koliko jih je drugje, ne vem.”

Volksaufklärung und Propaganda

Poglejmo, kaj je na temo “ugrabljene države”, tokrat s strani Judov, septembra 1933, torej dve leti pred sprejetjem Nürnberške zakonodaje, v velikem salonu ženevskega hotela Carlton izjavil dr. Joseph Goebbels, novopečeni Reichsminister für Volksaufklärung und Propaganda ali, po domače, minister za ljudsko razsvetljenje in propagando. Takole je potožil:

“Judje so zasedli vodilna mesta v nemških medijih, literaturi, gledališču, filmu, v zdravstvenih in pravnih poklicih in na borzi. Pod nadzorom imajo parlament in politične stranke.”

V zaključku se je sicer potrudil, da bi pomiril strahove glede tega, kam vodi pritoževanje o “ugrabljeni državi”: “Koncentracijska taborišča so namenjena le prevzgoji antisocialnih voditeljev v koristne državljane,” je zatrdil dr. Goebbels in zagotovil, “da bodo s tem pretiranim judovskim vplivom opravili na praven in human način.”

Takšnih zagotovil, ki jih je dr. Goebbels, kot je pokazala zgodovina, očitno podal s figo v žepu, v omenjenih člankih o udbovski deci ni zaslediti, a kot sem že omenil, gre za nadaljevanko, tako da morda bolj pomirjujoče tone lahko pričakujemo v eni od naslednjih epizod.

Pavšalne obtožbe, pavšalna obramba?

Na seznamu “udbovcev”, ki so zaplodili “rdeče plemstvo”, so osebnosti, ki so v preteklosti igrale različne vloge. Kot zavračam pavšalno obtoževanje, jih tudi ne bom pavšalno branil. Ljudje, ki razmišljajo in spoštujejo dejstva, si lahko o vsakem od njih ustvarijo svoje mnenje.

Česar pa nikakor ni mogoče prezreti, je poizkus, da se njihove otroke in vnuke obtožuje in diskvalificira na podlagi krvnih vezi. Tukaj je analogija z nacistično rasno zakonodajo prav gotovo na mestu. Želim verjeti, da je takšno pisanje zgolj posledica moralnih in intelektualnih hendikepov, saj kot humanist o ljudeh ne želim avtomatično misliti vedno najslabše, a cela zgodba vseeno izpade zlovešče in vzbuja strah.

V oči bode tudi to, da na seznamu domnevnih “udbovcev” ni marsikatere javne osebnosti, ki bi si ob uporabi objektivnih vatlov, na podlagi lastnih predpomladnih dejanj in idej gotovo zaslužile uvrstitev na inkriminatorni seznam. Morda še pridejo na vrsto, morda pa so s seznama izpuščeni, zato ker so z “udbovstvom” povezani zgolj skozi lastna pretekla dejanja in nekdanja prepričanja, ne pa preko krvnih vezi.

Nelogično? Neverodostojno? Bedasto? Morda, a vsekakor učinkovito v doseganju svojega svojega namena. Saj veste, če sovražnikov ni, si jih je treba izmisliti. Nič ne združuje bolj kot skupno sovraštvo.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v torek, 26. februarja 2019, pod naslovom Deca nečiste krvi. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

“Mladina služi Firerju. Vsi desetletniki v Hitlerjugend.”

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE