Kako sem po 40 letih nehal kaditi rdeči Marlboro in prešaltal na Juul (1.)

27.2.2019 / 06:08 1 komentar
Radikalna, epohalna sprememba. Le kako sem jo dojel, sprejel, doživel, preživel tako lakonično? Kot da se nič ne dogaja.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Do vapanja sem bil skeptičen, odkar se je pojavilo. Vedno sem si govoril: če že, potem raje neham, ne pa da se fopam kot en pussy z e-čiki na paro. No, ker s kajenjem po približno 40 letih še nisem imel omembe vrednih problemov, tej novotariji niti nisem posvečal pretirane pozornosti.

Potem pa sta mi prijatelja na našem Stammtischu, sama še kar dolgoletna in strastna kadilca, zadnjič začela ob pivu ne prvič navdušeno razlagati o vapanju in mi ponujati, naj probam. Oba kadita IQOS (“I Quit Ordinary Smoking”). Eden kao oranžni label, drugi rdečega. Whatever. Nisem bil navdušen. Brez veze. Zdelo se mi je, kot da vlečem neko čudno ceci n’est pas une pipe — seveda Samsungove izdelave.

Resno! Zazdelo se mi je, kot da sem nenadoma prešaltal na Androida! Ne, ne, sem se pridušal, tega pa že ne bom kadil.

To je bilo v ponedeljek. V soboto sem začel vapati.

Ali natančneje rečeno — juulati.

Kaj je Juul?

Juul je elektronska cigareta. Sestavljena je iz uparjalnika, ki zgleda kot USB ključek, in iz podov, juulpodov — kapsul, kartuš — z nikotinsko tekočino, ki jih vtakneš v vaporizator. That’s it.

Tisti teden sem od torka do petka radovedno, a ne preveč študiozno študiral naprave za vapanje. Vsa ta tobačna alkimija in čudaški accessories me tudi zdaj niso pritegnili.

Potem pa sem se nenadoma spomnil na Juul. O tem sem že pred meseci bral v New Yorkerju, ampak sem vmes pozabil, kako se zadevi sploh reče. In ko sem ga zdaj le spet nekako našel, mi je ne vem zakaj zdaj senzibiliziranemu takoj padel v oči kot nekaj popolnoma drugačnega.

Nisem dolgo razmišljal. Pravzaprav sploh nisem razmišljal. Odločil sem se tako rekoč na vrat, na nos.

Problem je, da Juul v Sloveniji ni naprodaj — in kot mi je rekel šef nekega vape shopa na Trubarjevi, zaradi naše tricky protitobačne zakonodaje najbrž še dolgo ne bo. Morda sploh nikoli. In če že bo, potem bo verjetno precej dražji kot drugod. 

Nekako se bom že znašel. Mogoče bom nehal tudi vapati. Zdaj se mi zdi vse mogoče.

Skratka, zdaj že tretji teden juulam. So far, so good. Pred trgovino Puff Store na Via Roma v Trstu, preden sem nabavil Juulov starter kit — namreč vaporizator s štirimi juulpodi z različnimi aromami za probo — sem v soboto, 9. februarja 2019, okrog 10. ure dopoldan niti malo ritualno, a pomenljivo pokadil svojo zadnjo cigareto.

Od takrat sem clean. Prezirljivo gledam odprto, napol prazno ali napol polno škatlico Marlbora, ki sem si jo doma zanalašč nastavil na vidno mesto, vendar se je od takrat nisem niti dotaknil.

Primerjava med klasičnim kajenjem in juulanjem — pa tudi med kajenjem in vapanjem ter juulanjem in vapanjem nasploh — je zanimiva in zgovorna s socialnega, ekonomskega in psihološkega stališča in kot lifestyle. Zato se bom najprej lotil Juula in juulanja kot tipično ameriškega, tako rekoč all-ameriškega fenomena.

Advocatus diaboli

Ne bi rad izpadel kot nekakšen advocatus diaboli kot pred 12 leti, ko sem lahkomiselno padel na glavo med nasprotnike protikadilskega zakona. Nočem pa nikakor zamuditi priložnosti — ko zdaj odkrivam Juul in vapanje —, da o tem kaj napišem.

Primerjava med klasičnim kajenjem in juulanjem — pa tudi med kajenjem in vapanjem ter juulanjem in vapanjem nasploh — je zanimiva in zgovorna s socialnega, ekonomskega in psihološkega stališča in kot lifestyle. Zato se bom najprej lotil Juula in juulanja kot tipično ameriškega, tako rekoč all-ameriškega fenomena.

Zaenkrat samo toliko: Juul je v bistvu odraz paradoksalnega backlasha, ki je fit & proper fanatizem nekadilstva zanihal v drugo skrajnost do te mere, da je nastal spet nov problem. Hujši najbrž ne — pa vendar tako očiten, da sem ga celo sam opazil po dveh, treh dneh juulanja.

Kaj hudiča se dogaja?

In nenazadnje, kajenje je preveč hvaležna tema za pisanje, da bi se ji kot lifelong pisec in kadilec odpovedal. To dvoje sicer ni v direktni zvezi, ampak če dobro razmislim, sem začel pisati in kaditi skoraj istočasno.

A kakorkoli, prešaltati z rdečega Marlbora na Juul je tako radikalna, celo epohalna sprememba, da se mi zdi totalno neverjetno, da sem jo dojel, sprejel, doživel, preživel tako lakonično in hladnokrvno. Kot da se nič ne dogaja.

O teh zadevah torej v naslednjih dveh, treh nadaljevanjih. Ta teden.


Se nadaljuje.

Juulpod: 28 × 14 × 6 milimetrov. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE