Zala & Gašper, milenijski Duo Platin: Na Emi žanjemo, kar je sejal Galunič!

18.2.2019 / 06:10 3 komentarji
Otroški vrtec popa. Prilagojen začetnikom, diletantizmu producentov, prepotentnim promotorjem, brž fascinirani publiki.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Se spomnite oddaj, ki jih je kdo ve kdaj vodil Mario Galunič? Nedeljskih 60, Zoom, Spet doma?

Se spomnite njegove nadobudne glasbene mladine, ki jo je mamicam in atijem, dedkom in babicam, pa tudi sošolcem in sošolkam in BFF na ljubo promoviral kot prihodnost slovenske popularne glasbe?

Se spomnite Bitke talentov? Se spomnite kariernih začetkov (in/ali koncev) Anžeta Dežana, Omarja Naberja, Eve Černe, Eve Boto, Nine Pušlar, Nike in Eve Prušnik, Maje Slatinšek?

Se spomnite oddaje Misija Evrovizija, ki je na podlagi vseh teh infantilnih jinglov začela delati mit, da je ta mala šola popa in televizijske produkcije ključ do slovenskega uspeha na evrovizijski popevki?

Morda se spomnite, morda se ne. Whatever. A če znate stvari povezovzati, lahko ugotovite, da je današnja Ema — zlasti zadnja, letošnja — točno to. Otroški vrtec slovenske pubertetniške pop glasbe, prilagojen začetništvu izvajalcev, diletantizmu producentov, prepotentnosti promotorjev in fascinaciji zdolgočasene publike.

Background noise

Najboljše pri sobotni Emi je bilo dvoje: prvič, da je nastopilo samo deset izvajalcev in da je bilo vsega še kar hitro konec — niti glasovanje se ni pretirano vleklo —, drugič pa, da je prireditev vodila Ajda Smrekar.

Kar zadeva voditeljice, se iz zadnjega četrt stoletja Emine neslavne zgodovine sicer ne spomnim drugih kot Tajde Lekše, Mojce Mavec, Miše Molk, Maria Galuniča in Marcela Štefančiča — toda Ajda se mi je zdela najboljša doslej.

Sicer pa je bilo vse skupaj popolna studijska katastrofa in sramota. Poleg voditeljice je bil edini občudovanja vredni produkcijski dosežek sound design. V studio so natrpali kakšnih sto, dvesto neopazno smešnih statistov, jih dali na mute in natrenirali, da poplesavajo na playback izvajalcev, med komadi pa so dodajali huronsko verističen background noise nekajtisočglave evforične množice.

Quoth the Raven “Nevermore”

Meni osebno so bili od vseh desetih konkurentov najbolj (če že ne edini) všeč Fed Horses. Njihov komad Ti ne poznaš konjev ni bil ravno evrovizijski, je pa bil še kar soliden. Če nič drugega, si bom zapomnil vsaj naslov.

Od preostalih devetih skladb jih najmanj sedem ni bilo vrednih omembe. Niti izvajalci. To je bil pač regularen, tako rekoč spodoben easy come, easy go TV trash, sprejemljiv za kulturno infantilne standarde, ki so jih uveljavile omenjene Galuničeve glasbene oddaje.

Ne rečem, da mladina ni talentirana. Iz teh otrok morda kaj bo. Tudi ni nelepo, da dajejo priložnost prav mladim. Je pa to na vsak način naivno. Ker glede na dejstvo, da obstaja zelo majhna verjetnost, da bodo mladi izvajalci prišli v roke najprej dobremu skladatelju in/ali liricistu in potem predvsem še dobremu producentu, se (jim) preboj ne bo zgodil tako kmalu — če sploh kdaj.

Z ozirom na rezultate Eme seveda posebej izpostavljam Raiven ter Zalo Kralj in Gašperja Šantla.

Da je Andreja Raiven Vollenweider na Emi nastopila in pogorela že tretjič, je skoraj tako smešno in krivično, kot da je Omar Naber zastopal Slovenijo na Evroviziji že dvakrat — in to z več kot z dve deljenim uspehom. Punca je vendar harfistka in zna eksperimentirati z barvami las, tako da bi si kao res zaslužila, da že enkrat zmaga.

Žal, njen komad je spominjal na lanskega od Lee Sirk. Čeprav je bil Hvala, ne! še kar v redu, Raiven ni imela šans z reprizo. V bistvu je prišla še daleč.

“Quoth the Raven ‘Nevermore’.” Upam, da zdaj res.

Brezbrižnost? Odsotnost? Netelegeničnost?

Moram priznati, da ne vem, kaj naj si mislim o Zali in Gašperju. Z glasbenega stališča gre za tipično minimalistično, beri: mistifikatorsko puščobno alter pop glasbo brez vsebine in strasti — celo brez fake strasti —, pa tudi brez posebne kreativnosti. Nič novega in nič posebnega. To se dandanes razlega po vsem svetu.

A daleč od tega, da bi bil par antipatičen. Nasprotno! Zalina in Gašperjeva brezbrižnost ali celo odsotnost — ali morda samo netelegeničnost? — ob zmagi je bila občudovanja vredna.

To vzbuja upanje, da bosta maja v Izraelu vžgala vsaj s svojo mladostno prikupnostjo na robu čudaštva, če že ne z glasbo sámo in povprečnim glasom ter pojavo. Seveda pa ju lahko na evrovizijskem odru točno to tudi pokoplje.

No, se spomnite Dua Platin? Tistih dveh modelov pred 15 leti? Zala Kralj in Gašper Šantl sta milenijski Duo Platin. Če ju primerjate z Diano in Simonom Gomilškom, je napredek od takrat očiten.

Toda če ju primerjate z Melodromom, ki je prav tako leta 2004 izdal istoimensko plato (na čelu s hitoma Prenzlauer Allee in September) — to omenjam, ker me Zalin glas spominja na glas Mine Špiler, le da je še nezrel —, pa je očitno nezadovanje.

Moram priznati, da ne vem, kaj naj si mislim o Zali in Gašperju. Z glasbenega stališča gre za tipično minimalistično, beri: mistifikatorsko puščobno alter pop glasbo brez vsebine in strasti — celo brez fake strasti —, pa tudi brez posebne kreativnosti. Nič novega in nič posebnega. To se dandanes razlega po vsem svetu. — [Fotografija: Robert Balen/Večer]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE