Vlada vlada: Kupljeni socialni mir in ugodno javno mnenje sta kratke sape
Še pred nekaj tedni je kazalo, da je premier Šarec ljubljenec naroda. Tako visoke politične podpore predsedniku vlade še nismo namerili. Medianini podatki konec januarja so pokazali, da vlado podpira kar 62,8% vprašanih. Med strankami je sicer še vedno na prvem mestu SDS, ki bi jo volilo 16,6% vprašanih, a se je naklonjenost LMŠ dvignila na 16%. Po priljubljenosti politikov pa sta predsednik države in predsednik vlade skorajda poravnana.
Čeprav je Marjan Šarec pred dobrim letom dni uspešno konkuriral aktualnemu predsedniku, takratnemu protikandidatu v predsedniški tekmi Borutu Pahorju — in četudi je bilo jasno, da ga bomo v prihodnje videvali na državni ravni, saj je Kamnik zanj po tem postal premajhen —, si takšne ocene pred dobrim letom ne bi upali napovedati niti astrologi in vedeževalci iz kart in kofeta in drugih pripomočkov. Kaj šele politični analitiki.
Vsi zadovoljni
Televizijska soočenja na lanskih parlamentarnih volitvah so sicer oklestila njegovo “predsedniško” volilno telo. Največkrat je bilo slišati, da so njegovi nastopi prazni, brez vsebine. Oglašali so se tudi kritiki, ki jim je šla v nos umetniška in interpretativna raven njegovega nekdanjega lika Serpentinška.
Toda čeprav je Šarec na parlamentarnih volitvah ponovno zasedel “samo” drugo mesto, ga je politična kombinatorika zaradi pomanjkanja kolektivne moči na desnici izstrelila na pozicijo mandatarja, nato pa tudi formalnega premierja. Pa saj je zgodba jasna.
Po volitvah se nekaj časa ni zgodilo nič, potem pa so sledili dogovor o plačah s sindikati javnega sektorja, dvig minimalne plače, več denarja vsem ministrstvom, odločna razrešitev ministra Bandellija. Vsi srečni, vsi zadovoljni.
Trk v zid
Sledil je trk v zid. Prišle so posledice. Posledice dviga minimalnih plač, ki vodijo prejemnike v višji dohodninski razred, a s tem izničujejo koristi povišanja. Posledice dviga plač v javnem sektorju, ki je postal generator številnih podražitev — vrtcev, šol, domov za starejše.
K temu so se pričakovano prišlepale — ali pa se še bodo — še vse druge javne storitve kor parkirnina, komunala, energija … Višje plače mora vendar nekdo pokriti. Saj vlada vendar ni dala fizičnega denarja javnim ustanovam za dvig plač, češ, nate, razdelite med zaposlene. Vlada se je tako odločila. Javnim zavodom je naložila, naj zaposleni dobijo višje plače.
Dvig plač samo nekaterim je po žepu udaril vse. Nemogoče je, da premier kot neekonomist ni bil opozorjen na širino posledic takšnega dogovora. Kar je še pred kratkim izgledalo kot razlog za odpiranje šampanjcev in občutek zadovoljstva, se je po streznitvi sprevrglo v glavobol in nacionalno slabo voljo.
Privoščljivci
To bi se nedvomno moralo poznati tudi pri merjenju priljubljenosti predsednika vlade in podpori njegovim vitezom okrogle mize konec tega meseca. V to časovno okno bo padla še afera Prešiček, pri kateri ni zaznati enotnega, večinskega stališča podpore Šarcu in njegovemu sprejetju Prešičkovega odstopa.
Vlada nam v tem času tudi sporoča, da se ne zmore odločiti, ali bi se Slovenija vmešala v venezuelske notranje zadeve in podprla začasnega venezuelskega predsednika Guaidója, ki predstavlja upanje za spremembe, ali pa nam je vseeno, če bo še naprej vladal Maduro, ki je državo spravil na kant, ljudi pa v najglobjo bedo.
Nenazadnje pa je tu še četrtkova proslava ob kulturnem prazniku. Predsednik vlade je pred polno Gallusovo dvorano in najbrž solidno TV gledanostjo doživel besedni pogrom slavnostnega govorca. Ta si je na svojo stran gotovo pridobil vrsto privoščljivcev.
Če ni hujšega
Ali predsednik vlade za protiutež tem zdrsom pripravlja kakšno pomirjujoče presenečenje? Vsaj kakšen bombonček, ki nam bo s prijetnim okusom popravil grenkobo trenutka?
O tem lahko samo ugibamo. Če smo ga na srečanju managerjev SBC prav razumeli, nekaj sicer obljublja — konkreten pa seveda ni. Bo plače, ki (si) jih izplačujemo, razbremenil vsaj za kakšen odstotek in nam pustil, da ga noro zapravimo ali vsaj skrbno privarčujemo?
Marjan Šarec pravi, da mora Slovenija ostati socialna država. Seveda. Toda zato mora ostati predvsem uspešna država.
Kako kratke sape je lahko kupljeni socialni mir, ugodno javno mnenje in naklonjenost ljudstva, bo torej pokazalo naslednje merjenje politične klime. Predvidoma konec februarja.
Vprašanje, ali smo družbeno budni in kritični do te mere, da dejanja naših političnih zastopnikov znamo in zmoremo tudi primerno oceniti, ostaja zelo pomembno. Politični ratingi bi morali biti politikom v zreli demokraciji vsak mesec pomemben pokazatelj uspešnosti in tudi regulator njihovih ključnih odločitev.
Pri nas pa se največkrat zdi, da gre za površno odločanje o všečnih, a ne zelo učinkovitih odločitvah. Tako tudi škodovati ne morejo prav veliko.
Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.