Klikvaba je orožje, vzemi ga v roke. Še posebej na kulturni dan.

Množični mediji nas danes množično ugrabljajo. Postajamo ujetniki vab, v katere se ujamemo mimogrede. In da bi bila stvar še bolj zapletena, nam je pogosto to celo všeč. Za to znajo spretno poskrbeti uredniki.

Govorim o težavah borbe proti clickbaitom, ki je morda samo vsebinske ali vsebinsko-tehnične narave. Nekoč sem verjel — najbrž naivno —, da je medije treba nujno prevzgojiti. Tega verjetno nikoli ne bomo dočakali. In verjel sem, da je klikvabam mogoče dokaj enostavno očitati kršitev profesionalnih načel.

O manipuliranju slovenskih novinarjev z naslovi sem že pisal. O posledicah, ki jih to pušča na novinarstvu. O tem, kako se ceh ob tem ne zgane. Predvsem v luči permanentnih kršitev 10. člena kodeksa Društva novinarjev Slovenije, ki se glasi:

“Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika.”

Manipulacija in kršitev kodeksa

Moja kritika je nekoč letela zlasti na nenehno kršenje 10. člena pri uporabi novic STA — in skoraj polovica slovenskega novinarstva tako ali tako temelji na povzemanju STA.

Učinki te prakse so seveda drastični. Odjemalci STA si pri poobjavljanju njenih informacij kot po tekočem traku izmišljajo najbolj neverjetne načine povzemanja vsebine, pogosto tudi politično ali ideološko motivirano.

Še več! Celo takrat, ko so “kaznovani” — bili so že tudi po zaslugi mojih prijav — in ko Novinarsko častno razsodišče prepozna njihovo ravnanje kot kršitev, že naslednji dan nadaljujejo z enako prakso.

Zavajajoče manipuliranje v naslovih je po obsegu in frekvenci doseglo že tako alarmantno stopnjo, da bi terjalo močnejšo regulacijo vsaj v Kodeksu. Trenutna se zdi nezadostna. Dogaja se, da bo ta praksa izrinila specifično poslanstvo medijev in jih prisilila, da kot povsem normalne sprejmejo najbolj krute oglaševalske principe. 

Ker gre za izrazito spolzek teren in ker je težko najti pravo orodje za omejevanje tega pojava, se resni novinarji senzacionalizmu v naslovih sicer izogibajo. Toda sklicevanje na novinarski etični čut spričo dominantne, nezaustavljivo agresivne tendence k tabloidizaciji ne bo bo več zadoščalo.

Samokritika

Tudi včeraj, na kulturni dan, ni bilo nič drugače.

Tokrat s pomočjo Slovenskih novic in poslanke SDS sam sebi izrekam samokritiko.

Že res, da retorika naslovja tabloidne in ne samo tabloidne medije dandanes tržno “sili” v načrtovano klikabilnost in ob načrtovani lascivnosti včasih poraja tudi komične učinke.

Toda problem pa je tudi v tem, da 10. člen kodeksa, ki govori o “potvarjanju” vsebine — torej o vsebinski razliki med tem, kar bralec ali uporabnik pričakuje glede na naslov, in tistim, kar nato “dobi” v tekstu —, ni dovolj natančen.

Logika klikvab se pogosto perfidno izmakne omenjeni kršitvi. Včasih namreč ni mogoče enoznačno trditi, da uredništvo v naslovu res potvarja vsebino. Drži kvečjemu to, da manipulira z bralčevim pričakovanjem in igra na pomensko dvoumnost.

V tem smislu pa je mediju težko očitati pravo potvarjanje — kar je najbrž pogoj, ki bi moral biti izpolnjen, da bi mu lahko očitali kršitev omenjenega člena.

No, tako je bilo na letošnji Prešernov dan. Jutri pa bo praznoval Bertolt Brecht.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v petek, 8. februarja 2019, pod podobnim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.