Also sprach all-you-can-eat Möderndorfer? To poslušamo že 20, 30, 100 let.

Predlani je Vinko Möderndorfer briljiral z govorom na Prešernovi proslavi. Dobesedno je gledal politikom v oči in jih sesul. To je bila protokolarna novost. Vsi smo mu aplavdirali.

Lani je ponovil vajo, a je že bil pričakovano manj efekten, četudi še ne nevšečen. Smo pa posumili, da z retoričnim klišejem antagonizma med politiko in kulturo spretno izkorišča rentabilno tržno nišo.

A tudi letos se ni pustil motiti in je nadaljeval v svojem stilu. Temu primerno je pustil še slabši vtis kot lani.

Ta govor si bom zapomnil po tem, da Möderndorfer ni več skrival populizma. Osrednja referenca so bili Milčinskijevi Butalci. Pri tem je sredstva za kulturo (ki vendarle so), meril z vrednostjo osemkolesnikov (ki jih vendarle še ni). Iz tega pa je izpeljal za lase privlečeno tezo o “militarizaciji slovenskega duha”. 

Möderndorfer niti z besedo ni omenil — kar bi v tretjem nadaljevanju govora lahko —, da se zaveda, da ni problem samo v politikih, ampak tudi v kulturnikih.

Ne manj subverziven, ampak …

Govor predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada sicer ni bil nič manj manj subverziven kot prejšnjič in predprejšnjič. Čeprav je nekje na začetku še zgledalo, kot da se hoče pridružiti fan klubu Marjana Šarca — češ, prvič imamo na čelu vlade človeka, ki je “v bistvu” kulturnik —, pa je premiera v nadaljevanju poimensko, point blank interpeliral.

Povsem v skladu z Möderndorferjevo militantnostjo je bila poleg Butalcev osrednja tema njegovega govora “militarizacija” družbe — in nenazadnje precej frontalen napad na članstvo v zvezi NATO.

Sam ne podpiram slovenskega članstva v paktu in zapravljanja milijonov in milijard za oboroževalne normative, ki jih Sloveniji postavlja NATO. Pa vendar se mi je zdela govorčeva sinočnja eskapada na račun vojske in vojaštva pretirana, nespametna, demagoška, tendenciozna, arhaično hipijevska, all-you-can-eat kulturniška, izkrivljena, celo krivična.

Also sprach Möderndorfer:

“Skoraj ni slovenske vlade, ki se ne bi ukvarjala z orožjem, s prodajo, s kupovanjem, provizijami, korupcijo, krajo, sodnimi procesi. Skoraj tri desetletja se otepamo nečednih orožarskih afer, pometenih pod preprogo, ki so že takoj ob rojstvu države Slovenije militarizirale duha naroda, ga poprimitivile in iz zabavnih Butalcev naredile vedno bolj nevarne klovne.”

“Bo z novo vlado kaj drugače? Izgledi žal še nič ne kažejo v to smer.”

“Novi predsednik vlade je ob obisku generalnega sekretarja Nata v naši deželi izjavil: ‘Če si član kluba, ne moreš pobirati le koristi, ampak imaš tudi dolžnosti.’ Pri tem je predsednik vlade mislil na enega najbolj militantnih klubov na svetu, ki že leta seje smrt in soustvarja milijone nesrečnih beguncev. V tej misiji dejavno sodelujemo tudi Slovenci. Pri tem nas ni niti sram.”

“S svojimi besedami se je predsednik vlade uslužno zavezal, da bo v resnici še bolj militariziral družbo. Umetniki, kulturniki, šolniki, znanstveniki, upokojenci in vsa razumna javnost pa vas sprašujemo, spoštovani gospod predsednik vlade Marjan Šarec, kakšne dolžnosti pa imaš, če hočeš ostati v klubu kulturnih?”

“Ogromna sredstva, ki jih bomo namenili množici s težko oborožitvijo opremljenih osemkolesnikov, ki bodo zastareli že takoj, ko jih bomo kupili, bodo šla na tuje. So v resnici slovenska investicija v tujo nesrečo in ne v našo varnost. In ko bodo odslužili svojo krvavo raboto, bomo zarjavele osemkolesnike lahko parkirali na mestu, kjer bi morala stati nova Narodna in univerzitetna knjižnica. Ducat jih bo lahko stalo tam, toliko bi namreč stala izgradnja ustanove, ki bi lahko plemenitila duha Slovencev naslednjih generacij.”

“Namesto nove Drame bomo imeli pet osemkolesnikov. Namesto petnajstih novih slovenskih filmov lahko pred Slovenskim filmskim centrom parkiramo en sam odslužen osemkolesnik. In tako dalje in tako dalje, vse do številke 60, v naslednjih letih pa menda celo do številke 120, kar finančno pomeni za več kot deset let celotnega proračuna za kulturo.”

“Z vso resnostjo se misli slovenska politika tudi z novimi starimi obrazi še naprej ukvarjati z militarizacijo slovenskega duha, v katerem je za umetnost, šolstvo, kulturo vedno manj prostora. Lahko upamo, da bo končno vendarle prevladal slovenski razum — in ne butalska zarukanost?”

Dovolj je tega!

Jaz pa pravim takole:

• Dovolj je tega prešernovskega sprenevedanja navidez nedolžnih in narodotvornih kulturnikov, da so za vse krivi politiki, oni sami pa so samo ekonomske žrtve njihove duhovne nezainteresiranosti.
• Dovolj je tega ekskluzivizma, ki vidi edino perspektivo za napredek in popularizacijo kulture in umetnosti v tem, da jima bo politika priskrbela več gmotnih sredstev na račun drugih dejavnosti.
• Dovolj je tega samoumevnostnega, nikoli prepričljivo dokazanega govoričenja, da brez kulture in umetnosti ne bi bilo naroda in države in da ju brez njiju tudi ne bo več. To poslušamo že 20, 30, 50, 100 let.
• Dovolj je tega jokanja za domnevno odvzetimi privilegiji. Pa saj jih imajo! Kdo pa si lahko privošči, da z odra v Cankarjevem domu pred vseslovensko TV publiko nadira politike in jih zmerja z butalskimi zarukanci?
• Dovolj je tega socialnega sovražnega govora, da je vse, kar ni povezano s kulturo in umetnostjo in kar je povezano celo z denarjem ali bog ne daj z vojsko, znak militarizacije duha in poprimitivljenja.
• Dovolj je tega desetkanja, četverjenja in razpolavljanja družbe na tako imenovano razumno javnost pod praporjem kulturnikov in umetnikov in na domnevno nerazumno, zasužnjeno javnost na čelu s politiki.

Simbolični vrhovni arbiter

Lepo od Möderndorferja, da vsako leto najvišjim politikom v ksiht pove, kar mu leži na duši — in to na malo bolj kultiviran način kot običajni osumljenci javnega in poljavnega diskurza.

Lepo pa bi tudi bilo, če bi se začel zavedati, da denar še zdaleč ni vse, kar kultura rabi, in da prenekateremu segmentu in izvajalcu kulture denar niti ne bi mogel bistveno pomagati — ker so že zdavnaj ostali brez pozornosti.

Ne bi rad prejudiciral, ampak iz nazadovanja Möderndorferjevih govorov na Prešernovih proslavah hudobno sklepam, da bo naslednje leto politike obtožil celo za pomanjkanje pozornosti, ki jo posvečamo — da ne bo pomote: mi, ne politiki — kulturni dejavnosti in umetniškim delom. Kar že tako ali tako ni res. Kaj šele, da bi bili oni krivi.

Simbolični vrhovni arbiter slovenske kulture — pa če še tako ne izbira in ne predlaga nagrajencev sam — bi že po svoji funkciji lahko deloval veliko bolj konstruktivno, če bi se sprijaznil z dejstvom, da so kulturniki in umetniki, tako nagrajenci kot nagrajevalci, v natanko isti meri del establišmenta kot z njihove strani tako zelo osovraženi politiki. Naj se začne zavedati, da sta on in njegov Sklad samo druga plat medalje, po kateri vsako leto 7. februarja tako rad udriha.