Jordan B. Peterson, Sam Harris, Žiga Turk in Marko Crnkovič na kavi

Pravkar sem zaključil s poslušanjem posnetka lanskega pogovora med Jordanom B. Petersonom, Samom Harrisom in Douglasom Murrayjem v Dublinu. Stoosemnajst minut dobrohotnega odkrivanja resnice. Dve uri vzvišenega lebdenja v etru, napolnjenem z Logosom. Večer prisluškovanja resnici.

Tako naj bi zgledal dialog! Zdaj razumem, zakaj gre Crnkoviču v nos, da lahko javno sfero napolnjuje kar vsakršen oz. nikakršen govor kot kričavo blebetanje. To blebetanje lahko namreč preglasi glasove razuma, kakršne sem ravnokar poslušal.

Zdaj pa tudi razumem, zakaj dr. Žiga Turk tako trmasto brani pravico do svobode govora. Še posebej, ker je Crnkovič s steklino ozmerjal ravno tisto stran v občutljivi debati svobode govora, ki praviloma potegne kratko. Ali drugače: Ker je pihal v jadra ravno tisti politični ideologiji, ki bi — ja, ni dvakrat za reči! — vzela mikrofon ravno superartikuliranemu Petersonu, Harrisu in Murrayju.

Temu se reče dialog!

Ko sem poslušal to trojico, sem si mislil: temu se reče dialog! Takšni in bolj ali manj samo takšni razpravljalski in intelektualni kalibri bi morali napolnjevati javno razpravo. Drugi pa bi preprosto poslušali in z religiozno ponižnostjo srkali vase resnico, ki bi se iz replik razpravljalcev v nas prelivala z nedvoumnostjo Platonovih dialogov.

Tako se je zgodilo tudi na tem pogovornem večeru. Ko je Peterson proti koncu pogovora povabil občinstvo, naj z aplavzom odločijo, ali v zadnjem, tako imenovanem Q&A delu večera želijo besedo tudi zase, ali pa jim je ljubše, da sogovorniki na odru nadaljujejo debato brez njihovih vprašanj, je ob omembi druge možnosti več tisočglava množica navdušeno zavreščala in s tem povedala: “Ne želimo si besede! Vi govorite! Vi se sprašujte! Vi veste več! Vi nam povejte!”

Kako pomenljivo, kako dragoceno, kako redko! Le poglejte si to čudo.

Rešitev je v moraliziranju

Moja osebna razrešitev te navidezne napetosti je precej preprosta. Itak, da držim z dr. Turkom. Pravica do svobode govora je civilizacijski dosežek. Ampak to ni dovolj. Ta dosežek nas lahko pokoplje, če ga ne bomo varovali pred tem, da bi smoter tega instituta — torej odkrivanja Resnice v njenem najglobljem, z etično noto nabitem pomenu — počepnil pred golo instrumentalnostjo instituta samega. Pred tem, da bi govorili (v eter), ker lahko govorimo (v veter).

Tega pa ne bomo dosegli z zakonskim omejevanjem svobode govora, temveč z negovanjem vrednote dialoga, tako rekoč z “vero v dialog“ in nenazadnje z vrednotenjem intelektualnih hierarhij. Ja! Šele ko bomo prostor na javnem forumu — beri: socialnih omrežjih — državljani odmerjali glede na artikuliranost, širokoglednost, modrost in formalne nazive govorca, bomo lahko iz te toliko opevane svobode iztisnili največ.

Rešitev je v moraliziranju, ne pa v sankcioniranju. Tudi s pomočjo manipulativnih orodij sodobne tehnologije, ki je na področju izražanja stališč omogočila demokratičnost oz. zastopanost brez primere, moramo ustvariti takšno dinamiko, ki bo iz množice glasov znala poiskati najrazumnejše glasove. Brez možnosti učinkovitega prepoznavanja glasov razuma institut svobode govora v času družabnih omrežij namreč izgublja svoj plemeniti sij. Morda lahko celo — paradoksalno — škodi demokratičnemu procesu.

Nevarnost, da boš slišan

Zato je danes treba ljudi vzgajati k temu, da ne izražajo svojega mnenja, če se jim zdi, da to ni posebej izdelano, ali če nima posebne dodane vrednosti v javni razpravi. Da naj namesto tega raje podprejo tista mnenja in predvsem tiste razpravljalce, ki se jim kažejo kot razumni in zaupanja vredni.

Danes je nevarno, da boš slišan — četudi si neumen. Tega pa si pogojno ne želi niti neumni, ki govori, niti drugi, ki so po nesrečnem naključju soočeni z njegovim govorom.

Zakaj pa ne! Demokratičnost ni toliko v tem, da imajo vsi člani družbe do vseh pomembnih družbenih vprašanj izdelana stališča. Gre bolj za to, da v razpravi predstavljena stališča o pomembnih družbenih vprašanjih skupaj predstavljajo bolj ali manj vse člane družbe.

Sokratično, platonsko

Verjeti v dialog pa navsezadnje pomeni tudi to, da si sogovornika upaš povabiti k temu, da se utiša sam. Recimo tako: “To si že povedal, to sem že slišal. O tem prosim bodi zdaj tiho." (Morda pa je treba Crnkovičev poziv k utišanju desnice razumeti v tem benevolentnem smislu?)

Sogovornik bi se v veri v plemenite cilje sogovornika na takšno prošnjo odzval: “Oprosti, da sem se ponavljal. Imaš glede tega vprašanja morda ti sam kakšno zanimivo misel?” In vse to brez vsakega cinizma! Celo obratno! Ravno takšna replika lahko okrepi tovarištvo med razpravljalcema. Sam sem celo mnenja, da sta oba razpravljalca dolžna sogovorniku pomagati utemeljiti svoje stališče, če je to v njuni moči.

Ta sokratično-platonski patetični način razpravljanja je še posebej v času, ko je osnovni predpogoj kakovostnega dialoga — vera v skupni smoter pogovora — redka dobrina, še toliko bolj dobrodošel. Daje namreč jasno zagotovilo, da je omenjeni predpogoj izpolnjen. Hkrati pa je lahko tudi posebna oblika satire vseh dialogov, ki tega predpogoja ne priznavajo in ga zato tudi ne izpolnjujejo.

Nove Atene

Nove tehnologije radikalno spreminjajo dinamiko javnega foruma kot enega od ključnih demokratičnih institutov. Sprememba pa gre v dve smeri:

Je že res, da se na Twitterju in drugod pasejo nepregledne množice neartikuliranih barbarov, ki nižajo nivo javne razprave. (Čeprav je treba opozoriti, da bi se ravno omejitev znakov in brezosebnost pisane besede lahko izkazala kot blagoslov za logično razpravljanje.)

Toda na YouTubu in različnih aplikacijah za poslušanje podkastov doživljamo nič manj kot razcvet ultrakakovostnih in poglobljenih razprav in predavanj, ki za seboj vlečejo milijone gledalcev in poslušalcev. Še posebej mladih.

Nastaja nov, globalni, visokointelektualni javni forum. Nastajajo nove Atene. Ker kaj pa vemo, morda kot poslušalec zgoraj opevane razprave nisem bil nič drugega kot eden izmed likov v mokrih sanjah starogrških utemeljiteljev dialektične metode in demokracije. Počutil sem se že tako.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Bla Bla Blaž v sredo, 16. januarja 2019, pod naslovom Jordan, Sam, Žiga in Marko na kavi. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.