Denar bo rasel na drevesih. Delo bo postalo farsa. Alternativa bo igra.

“Zdaj lahko tako razmišljaš, ko še ne hodiš v službo,” nemalokrat poslušam tete sosede in gospe tete. “Ko enkrat hodiš v službo, potem ne moreš več kar … [vstavi poljubno pozitivno stvar].”

Mlad sem še. Idealist. Sanjač. To je že res. Ampak ne! Pri vsej pameti, če je kaj premorem, verjamem, da koncept službe, v kakršnega hodijo moje tete in bivši sošolci, ni življenjska nujnost.

Ne, jaz že ne bom hodil v službo! Vsaj ne v takšno, ki jo ima v mislih teta Anka, ko modruje: “Ja, to zdaj tako razmišljaš, ko še ne hodiš v službo.”

Metafizični status službe

Moja amaterska diagnoza retorike “službe” je taka: ljudje ločujejo življenje na službo in neslužbo. Služba je tisto, kar delaš, da lahko živiš v času neslužbe.

Služba je nekaj, kar ti vzame deset ur na dan. Služba je nekakšna naravna danost. Služba je nekaj, kar je. In ne samo, da je. Je nekaj rahlo slabega, v pomenu: “Bolje bi bilo, če nam ne bi bilo treba hoditi v službo.”

Služba je tisti del življenja, ko se odtujim samemu sebi, se dam na razpolago kot delovna sila in pustim, da me izkoriščajo. Tako pač je. Tak je naravni, če ne kar božji red stvari. Služba je bila, služba je in služba bo.

Ampak to ni res! Služba kot tako imenovano mezdno delo je razmeroma nova iznajdba, stara največ dobrih dvesto let. In res ne vem, zakaj bi morali sprejeti dejstvo, da bo obstajala še enkrat toliko ali celo za vedno!

Mi smo nova generacija

”Kam boš pa ti hodil v službo?”

Ne, jaz ne bom hodil v službo. Jaz bom počel nekaj, kar rad počnem, ljudje pa mi bodo dali denar.

Milenijci in mlajše generacije smo zahtevnejši do lastnega časa. Tak je vsaj moj občutek. Upiramo se ideji, da je v življenju treba delati. Hoditi v službo. Mi bi radi izživeli svoje sanje. To so nas naučile reklame.

Ja, teta Anka, prihajajo roboti. Roboti so tisti, ki bodo hodili v službo.

In če sem že pri tem: res ne vem, zakaj se politika tako žene okrog ustvarjanja delovnih mest! Naj se raje žene za odpravljanje delovnih mest in osvobajanje ljudi od potrebe po tem, da delajo nekaj, kar ni njihova intimna želja.

Odkod ideja, da je na svetu ravno toliko ljudi, kolikor jih je potrebnih, da z njihovo delovnimi zmožnostmi zadovoljimo naše želje in potrebe? Ni treba vsakomur hoditi v službo. Ali vsaj ne osem ur na dan. Ali vsaj ne do 65. leta starosti. Ogromno je nekoristnih ljudi — v gospodarskem smislu zagotovo, ne pa tudi v družbenem.

Univerzalni temeljni dohodek

Po mojem ne tvegam preveč, če rečem, da lahko prav vsak obogati svojo skupnost in prispeva k bogastvu življenjskih izkušenj članov svoje skupnosti. 

Toda to ni isto kot ekonomsko prepoznano mezdno delo. Služba ni isto kot delo. Poklic ni isto kot služba. In ravno o tej razliki govori koncept univerzalnega temeljnega dohodka.

“Od česa boš pa živel, smrkavec domišljavi?” me oštevajoče sprašujejo taiste tete sosede in gospe tete in nevede implicirajo, da je njihovo delo in delo vseh drugih vaščanov tako hudimano družbeno koristno, da brez tega družba ne bi mogla delovati. Da družba to delo rabi in da za to dobijo denar.

Ne! Postajamo pač nekoristni. Ali z drugimi besedami, osvobajamo se prisile dela — in s tem tudi izgubljamo del smisla.

S poenotenim obdavčevanjem robotov bi lahko v prihodnjih desetletjih po mojem brez večjih težav ustvarili (svetovno) ekonomijo, ki bi delovala brez številčne človeške delovne sile. Ljudje pa bi vseeno dobivali denar. Nekakšen univerzalni temeljni dohodek.

Zakaj si ne znamo predstavljati družbe popolnega blagostanja in izobilja? Morda pa tipično kapitalistični mehanizem konkurence in njegov “produkt”, tehnološki napredek, vodita v družbo radikalnega izobilja, v katerem bo potreba po prav tako tipično kapitalističnem “delovnem razmerju” — namreč službi — odpravljena?

Morda pa kapitalizem odpravlja sam sebe? In morda nam prav te ideološke silnice kapitalizma preprečujejo, da bi spoznali možnosti tega samotranscendiranja?

Vzvišeni status dela

Denar ne raste na drevesih, pravijo. Seveda ne — ampak to še ne pomeni, da enkrat ne bo.

Če vprašate mene, denar vedno bolj raste na drevesih. Počasna rast dreves denarja pa je predvsem posledica nekoordiniranih ekonomskih politik držav.

Ja, robotizacija spreminja naše delo v farso. Ko enkrat vemo, da bi naše delo lahko opravil nekdo drug oz. nekaj drugega, to delo izgubi vzvišeni etični status. Delo ni več vrednota. Vrednota postane dobro izkoriščen prosti čas. Čas, ki ni več “prosti” čas, ker ne obstaja več neprosti čas. Vrednota postanejo doživetja. Delo pa postane farsa. Alternativa delu je igra.

Budnica

Kaj bom počel, teta? Ne vem! Morda bom nekje na slovenski obali delal potičke iz peska. Morda bom vsako jutro vzel harmoniko na ramo in sredi vasi zaigral lepo budnico, potem pa cel dan bral knjige in učil otroke peti. Morda se bom cel teden pripravljal na nedeljsko praznovanje. Morda bom prirejal tekmovanja v skoku v daljavo za pikapolonice. Morda bom cel dan ženi bral poezijo, na vrtu pa bova gojila solato. Brez plačila. Vsega bomo imeli dovolj.

Ostala bova brez besed in ona bo rekla sonce.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Mak & menuet v sredo, 5. decembra 2018, pod naslovom Ne, jaz ne bom hodil v službo!. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.