Razprava o sovražnem govoru je preveč resna, da bi jo prepustili politikom
Razprave o sovražnem govoru so razprave o polarizaciji družbe in o poglabljanju vrzeli med našimi in vašimi. In prav to je pri vsem skupaj najbolj zavajajoče. Gre za sprevračanje samega pojma sovražnega govora. Ko se je razprava preselila v politiko, je bila že v štartu obsojena na ideološki razkol.
Pred leti smo s študenti izvajali projekt na to temo. Poskušali smo dvigniti raven zavedanja in prepoznavanja sovražnega govora. Uspešna kampanja, ki so je izpeljali zelo odprti in entuziastični študentje, je pokazala, da se razprava o sovražnem govoru hitro postane ideološka.
Študentje so bili skratka presenečeni — mentorica seveda precej manj —, da naša družba dojema sovražni govor samo kot stigmatiziranje etničnih skupin. Na podlagi razmišljanja o komunikaciji in o tem, kaj prepoznavamo kot kultivirano in kako dvigniti raven komunikacije na vseh področjih, so posamezniki jemali ta projekt kot projekt, ki obravnava etnične skupine ali migrante.
Kultura komuniciranja
A naš namen je bil povsem drugačen: dvigniti raven kulture komunikacije. Začeli smo v osnovnih šolah, kjer so učenke in učenci zelo pristno in iskrivo poskušali razumeti, kaj je sovražna komunikacija. Niso je povezovali samo z begunci in z etničnimi ali marginaliziranimi skupinami. Razumeli so, da gre za dostojno komunikacijo in za spoštljiv odnos med ljudmi — recimo med učenci, med učenci in učitelji.
Tudi na srednjih šolah so dijakinje in dijaki prepoznavali pasti medosebnega komuniciranja in zametke sovražnosti v komunikaciji na medosebni ravni. Sovražnost, ki jo začutijo v reakcijah v osebnem stiku ali na družbenih platformah, jih prizadene, vendar se na sovražne reakcije pač odzovejo, kot znajo in zmorejo — bodisi s sovražnostjo ali z zapiranjem vase.
Odgovornost in neodgovornost
Razprava o sovražnem govoru v javnosti je zgrešena, ker ne zajema razprave o komunikacijskih platformah. O odgovornosti bomo lahko začeli resno in odkrito govoriti šele potem, ko bodo Facebook, Twiter, YouTube itd. prepoznani kot mediji, ki sovražnost omogočajo ali celo razpihujejo.
Mediji za svojo uredniško politiko odgovarjajo, družbena omrežja pa ne. In tako dolgo kot bo Mark Zuckerberg zatrjeval, da ne vodi medijskega podjetja — četudi producira in distribuira vsebino —, tako dolgo zanj medijski zakoni ne bodo veljali.
Še več! Tudi oglaševanje na platformah, ki formalno niso mediji, je tem bolj učinkovito, vendar tudi vprašljivo. Recimo v Veliki Britaniji je Facebook osnovni vir informacij, ki se postavlja ob bok BBC, vendar zanj ne veljajo pravila kredibilnosti in preverjanja virov.
Kinderstube
Ker zanemarjamo ključne platforme, ki vsebine producirajo in distribuirajo, se razprava o sovražnem govoru sprevrača v politično vprašanje. Načenjamo temo sovražnega govora, pri tem pa govorimo o samo zelo ozkih političnih temah, kakršne so recimo begunci in različne etnične skupine.
S tem kažemo, da se zadovoljujemo s politiziranjem. Sovražni govor je namreč veliko več kot politična tema, ki pride prav v strankarke namene.
Razprava o sovražnem govoru bi morala biti razprava o komunikaciji, ki jo vodimo doma, v službi, na cesti, v javnosti — pa tudi razprava o tem, kako obravnavamo posameznika ter manjšine in večino.
Morala bi biti razprava o dostojni komunikaciji, katere osnove je treba spoznati in ponotranjiti že v vrtcu — ne pa se je na novo učiti po svoje, ko postanemo poslanec v DZ. Razprava o sovražnem govoru je preveč resna, da bi jo prepustili politikom.