Od veveričje obare do Odmevov: Gonja proti Marakešu je dirka na dno

V zadnjih dneh me preganjajo moraste sanje. Topotanje škornjev sredi noči, butanje po vratih, možakarji v uniformah Slovenske varde. “Gruden? Nalog za preiskavo stanovanja imamo.”

Prestrašen do kosti poskušam ohraniti mirno kri. Vardisti rutinirano premetavajo stanovanje, očitno tega ne počnejo prvič. “Aha,” zavpije eden od njih. Pred oči mi potisne porumenel kos papirja in škodoželjno črkuje: “Študentu Pravne fakultete Univerze v Ljubljani Matjažu Grudnu se izreka priznanje za diplomsko nalogo z naslovom Evropska unija kot članica evropske konvencije za človekove pravice.”

“Ne Evropska unija, Evropska skupnost,” medlo ugovarjam. “Diplomiral sem še pred Maastrichtsko pogodbo.”

Njegov pogled mi dá vedeti, da dejstva danes niti v sanjah nimajo veljave. Ne pusti se motiti in nadaljuje z branjem. Nato izbulji oči in zarohni: “Nagrado podeljuje slovensko združenje za Združene narode.” Zaripel od besa repetira pištolo in mi jo prisloni na senca. “Združeni narodi, ti pes izdajalski!”

OZN kot sovražnik ljudstva

Prepričanje, da so Združeni narodi sovražnik ljudstva, ni od včeraj. Že dolga leta je to del podeželske folklore v odročnih hribih ameriškega severozahoda. Tamkajšnji vaški posebneži z izrazito nedomoljubnim odnosom do plačevanja davkov oboroženi kopljejo bunkerje, si izmenjujejo recepte za veveričjo obaro in čakajo na napad v črne uniforme oblečenih komandosov zarotniške organizacije s sedežem na Vzhodni reki v New Yorku.

Zgodbe o tipih, ki živijo pod zemljo in se hranijo z glodalci, ker se bojijo, da jim bodo Združeni narodi ukradli svobodo, odvzeli suverenost in spremenili način življenja, so se mi z varne razdalje vedno zdele smešne in vznemirljivo romantične. Zdaj te distance ni več. Z retoriko, ki smo jo slišali le redko, odkar sta Nemčija in Japonska zapustili Ligo narodov, vse več držav povzdiguje glas proti hegemoniji mednarodnega sodelovanja nad suvereno pravico narodov, da delajo škodo sebi in drugim. Borci proti Združenim narodom se tudi v Sloveniji ne skrivajo v bunkerjih, ampak modrujejo v Odmevih.

Ocvirki in razum

Ljudem, ki spoštujejo dejstva in dajo nekaj na razum, ne bi bilo treba izgubljati besed o ocvirkih, ki jih samooklicani branitelji zahodne civilizacije stresajo o sporazumu iz Marakeša oziroma Globalnem sporazumu Združenih narodov o migracijah.

Toda živimo v časih, v katerih ima laž svoje ne tako kratke noge na pisalni mizi Ovalne pisarne. Nič ne pomaga, da je v vsaki Grimmovi pravljici več preverljivih dejstev kot v hujskanju proti pobudi, da mednarodna skupnost racionalno in učinkovito odgovori na migracijske izzive.

Populizem je v migracijah prepoznal priložnost za spodkopavanje mednarodne stabilnosti in institucij, ki so jih demokratične družbe vzpostavile kot odgovor na zadnjo zgodovinsko izkušnjo z nebrzdano suverenostjo in podivjanim nacionalizmom.

Brez trohice sramu

Brez trohice sramu zaradi bebavosti laži, ki jih stresajo, kritiki očitajo Marakeškemu dogovoru vse mogoče in nemogoče. Glavni trn v populistični peti pa je dejstvo, da dogovor ne obsoja migracij samih po sebi, ampak si na podlagi dogovorjenih standardov in meddržavnega sodelovanja prizadeva za regulacijo migracijskih tokov, da bi zagotovili zaščito ekonomskih, družbenih in varnostnih interesov sodelujočih držav kot spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava, človeškega dostojanstva in osnovnih človekovih pravic.

Za politiko, ki svojo moč gradi na strahu in sovraštvu do migracij kot izvoru vsega zla, je to seveda nesprejemljivo. Kot nadomestilo za globalno reševanje globalnega vprašanja ponujajo iluzijo, da je migracijske tokove treba in mogoče ustaviti z nacionalistično retoriko, nojevskim unilateralizmom in zidovi na mejah.

Takšno spodkopavanje multilateralnih prizadevanj za skupni odgovor na migracijske izzive pa dejansko krepi tveganje, da bo odziv še naprej stihijski, histeričen in neučinkovit — z varnostnimi, humanitarnimi, političnimi in ekonomskimi posledicami vred, ki jih bomo na koncu trpeli vsi.

Pozitivna in proaktivna politika

Gonja proti Marakeškemu dogovoru je simptom dna, proti kateremu drvimo. Sodelovanje, racionalnost in človečnost so postali ovire pri doseganju političnih ciljev.

A da ne bi vse krivde zvračali samo na populiste, še večjo odgovornost nosijo tisti politiki, ki imajo na deklaratorni ravni polna usta demokracije in humanizma, v konkretnih situacijah pa jim zmanjka odločnosti, da bi se postavili za lastne vrednote.

Pri tem ne gre le za etični zdrs, ampak tudi za žaganje veje, na kateri sedijo. Namesto da bi se brez oklevanja zoperstavili demagoškem manipuliranju in lažem, jih z izjavami o “spremenjenih okoliščinah” legitimizirajo in jim dajejo težo.

Za racionalno in učinkovito migracijsko politiko so potrebni moralna integriteta, avtoriteta in pogum, da se populistom postaviš po robu. Potrebna je tudi pozitivna in proaktivna politika, ne pa mlahavo izgovarjanje, da je sporazum “sprejemljiv”, ker pravno ni zavezujoč.

Ko v politiki in družbi ni več kritične mase posameznikov in institucij, ki bi odločno in z argumenti zagovarjali racionalne in humane pristope k reševanju migracijskih izzivov, bo med ljudmi seveda prevladalo prepričanje, da je najboljši voditelj tisti, ki je do migrantov najbolj sovražen in nepopustljiv.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v torek, 20. novembra 2018, pod naslovom Grimsove pravljice. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.