Ko pridejo svinje: Kaj nas uči Biljanina teta Dragoslava iz Bačke Palanke?

17.11.2018 / 06:08 Komentiraj
“Demokracija je orodje, ki zagotavlja, da ne bomo obravnavani nič bolje, kot si zaslužimo.” Vzporedna vesolja, pomislim.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Filmski festivali v Firencah niso nikoli preveč odmevni. Ne vem, ali je kriva atmosfera ali preveč turistov ali premalo lokalnega interesa za sodobno kulturo ali pa sami programi in organizacija teh festivalov. 

Prejšnji teden je bil recimo mednarodni festival dokumentarnega filma Festival dei Popoli. Med avtorji dokumentarcev se je znašla tudi srbska režiserka Biljana Tutorov in njen film Kada dođu svinje, ki v Srbiji dviguje kar nekaj prahu.

Ko ga vidiš, se več ne sprašuješ zakaj. Film je prava bomba.

Dokumentarec je vse prej kot suhoparno faktografski. Režiserka ga je želela približati ljudem, ki običajno ne gledajo dokumentarcev, ampak se jim ob večerih zahoče gledati telenovele. Ljudem, ki živijo ob prižganem radiu in televiziji za ozadje in sredi svoje dnevne sobe spremljajo politična soočenja.

Naravni talent

Ko pridejo svinje prikazuje režiserkino teto Dragoslavo Aleksić iz Bačke Palanke. Gre za dokumentarec, ki ustvarja občutek fikcije igranega filma. Teta je obenem resnična in filmski lik. Čeprav Biljana Tutorov beleži samo njeno vsakdanjost, prikazuje tetin “boj” proti vladajočemu političnemu sistemu v današnji Srbiji. Dragoslava že vse življenje izrezuje časopisne članke o pomembnih političnih dogodkih.

Protagonistka je naravni talent in jo je veselje gledati. Spremljamo jo v laganini komunikaciji z možem. Med kuhanjem, pred televizorjem. On hoče fuzbal fuzbal, ona politiko. Dragoslava je sicer uslužbenka volilne komisije in je pred vsakimi naslednjimi volitvami bolj skeptična. Ima prijateljici, ki ju prepričuje v pomembnost volitev kot državljanske dolžnosti. Njima je skoraj vseeno.

Včasih kartajo. Včasih se smejijo kot šolarke. Spremljamo jo sredi prijetne in tople intime, ki jo deli z vnučki, katerim pripoveduje zgodbe iz svojega življenja v petih državah — ne da bi se kdaj preselila iz Bačke Palanke.

Zgoraj: režiserka Biljana Tutorov; spodaj: plakat za film. Naslov je sposojen pri pesmi iz leta 1976, ki jo pela jazz pevka Nada Knežević, besedilo zanjo pa je napisal Bora Ćosić.

Povsod podobno

V dvorani firenškega kina La Compagnia kdaj pa kdaj med projekcijo zaslišim smeh. Komičnih dovtipov je veliko. Ena od gledalk po koncu reče, da je v Italiji podobno, kot je pravkar videla na filmu. Biljana Tutorov se nasmehne in pove, da to pogosto sliši, odkar film potuje po festivalih. To jo preseneča.

Mene pa ne. Samo to mi ni jasno, ali družbena pasivnost ustvarja narcisoidne voditelje — ali pa narcisoidni voditelji ustvarjajo družbeno pasivnost?

Kaj pravi skupina na WhatsAppu

Čez nekaj dni na WhatsAppu ustvarim skupino World Leaders. Šestim prijateljem iz različnih držav — ki jih imam za neapatične razumnike — postavim vprašanje, kateri faktor je po njihovem odločilen za ustvarjanje podobnih političnih voditeljev in podobne atmosfere po vsem svetu. 

“Je to igra, kateri voditelj je slabši?” vpraša prijateljica iz Amerike.

“Ne vem,” odvrnem.

“Demokracija, ki nastopa v imenu mojega predsednika, me spominja na citat Georga Bernarda Shawa,” nadaljuje prijateljica. “Gre nekako takole: ‘Demokracija je orodje, ki zagotavlja, da ne bomo obravnavani nič bolje, kot si zaslužimo.’ Stanje v moji državi reflektira naše temne plati. Gre za obsesije z denarjem, slavo in močjo.”

“Naš Jupiter je predsednik, ki mu parlamentarna večina dovoljuje, da stori, kar se mu zahoče. Na Francijo gleda kot na podjetje. Privatizacija pa počasi ubija socialne aspekte naše družbe,” pravi prijatelj iz Francije.

“V Italiji imamo vlado, ki je ne pomnimo od časa fašizma. Rasizem, homofobija in antievropejstvo so zaščitni znaki te vladavine,” odgovori italijanski prijatelj. 

Odgovor španskega prijatelja je kratek: “Presenetljivo in pametno preživetje.” 

Punca, ki se ima za napol Francozinjo, napol Nemko, sprašuje, ali naši voditelji res morajo biti politiki. Angie in Jupitra ne vidi kot svojih voditeljev.

Slovenski prijatelj pa pravi, da se mu zdi, da zahodni voditelji živijo v vzporednem vesolju, ki z realnostjo nima nobene zveze, zato tudi nimajo stika z ljudmi. Ljudje živijo v nekem drugem vesolju.

Vzporedna vesolja torej, pomislim. To bi razložilo marsikaj.


Biljana Tutorov je študirala arheologijo in umetnostno zgodovino na Katoliški univerzi u Leuvnu in končala podiplomski študij antropološkega filma na École pratique des hautes études v Parizu. Tam je obiskovala tudi L’École internationale de théâtre Jacques Lecoq v Parizu. Je avtorica več videoinstalacij in prfomansov ter kratko- in dolgometražnih, igranih in dokumentarnih filmov. Snemala je tudi videoprojekcije za Cargo Orchestra Darka Rundeka.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE