Županov resničnostni šov: In kandidat bo spet samo občan, če ne bo nakladal
Čeprav se v jesenskemu času z leti vedno bolj zavedam minljivosti nepomembnega in se osredotočam na to, kar nam življenje osmišlja, pa v mestu, kjer se nepregledna množica posameznikov poteguje za župana, ne morem mimo njihovih smejočih se obrazov in lepih besed, zapakiranih v všečne video zgodbe.
Gre za ponarejeno prijazne poglede in vabljiva sporočila, za katera pa vemo, da so samo del kampanje in želje, da bi pritegnili našo pozornost.
To je v demokraciji normalno in tudi zaželeno. Toda samohvala politikov, ki so že bili na položaju, je tako zelo oddaljena od realnosti, da je državljanke in državljani ne vidimo.
Te zgodbe poskušam ignorirati, a ponavadi je to nemogoče. Še posebej nerazumljivo je hvalisanje obstoječega župana z dosežki, za katere zaslepljeni še nismo slišali.
Tako pač je. Vsak mandat, ki ga ima nekdo že za seboj, je na nek način predvolilna kampanja, za katero so drugi kandidati prikrajšani.
Dva različna svetova
Mandat aktualnega župana in predstavitev tega mandata v predvolilni kampanji sta dva različna svetova. Dva različna svetova pa sta tudi dogajanje na terenu in ustvarjanje virtualne medijske podobe. Simpatičen, profesionalno narejen oglas nam lahko kandidata predstavi v izjemni podobi. Takšen je pač namen političnega prepričevanja.
Toda ta kandidatov medijski svet je tako drugačen, kot ga vidijo volivci, da se včasih vprašam: bomo sploh volili prave kandidate ali pa bomo volili virtualne? Pogosto se mi dozdeva, da gre za različne osebnosti.
Bil bi zanimiv eksperiment, če bi naredili dvoje vzporednih volitev. Na enih bi se pomerili pravi kandidati, kakršni v resnici so, na drugih pa tisti, ki znajo najbolje nakladati. V resnici gre za povsem različne kompetence. Bilo bi pravično, če bi jih tako tudi upoštevali. So morda kandidai razcepljene osebnosti, ki živijo v paralelnih svetovih realnosti na terenu in virtualnega v medijih?
Vsi se poznamo
Če bi imeli dvoje volitev — ene za medijski, virtualni svet, druge pa za realnega —, nihče ne bi volil istega kandidata.
Težava lokalnih volitev je v tem, da županske kandidate tako ali drugače poznamo. Zato se med predvolilno kampanjo spremenijo v nastopajoče v resničnostnem šovu. Ker nam hočejo ugajati, se delajo popolnoma drugačne od svojih resničnih jazov.
Ne zavidam jim. Kako naj aktualni župan, ki kandidira še enkrat, iskreno hvali nekaj, česar meščanke in meščani ne vidimo in kar sploh ne obstaja, če mora pri tem pozabiti na to, kar je obljubljal pred leti in se ni zgodilo, obenem pa bi rad ostal verodostojen? Če govori, da mu je mar za mlade in da si prizadeva, da bi v mestu ostali, in če obenem pozablja, da so odšli prav zaradi svojih neuslišanih želja in njegovega uničevanja nekoč uspešnih projektov?
Volilke in volivci si želijo lepih besed in obljub. Toda v ozkem lokalnem prostoru je to težko. S svojimi obljubami nam prihajajo nasproti, lahko se jih tako rekoč vsak dan dotaknemo, jih pocukamo za rokav in ugotovimo, kaj dejansko zmorejo. Morda je ta lokalna bitka zato tako drugačna od tiste na nacionalni in evropski ravni.
Ko se bomo po volitvah zbudili, bo resničnostnega šova konec — s tem pa leporečenja. Nastopajoči iz sosednje ulice pa bo spet samo občan, če ni dovolj dobro nakladal.