Nekega dne se bo mama Merkel vrnila ob stoječih ovacijah nemškega kapitala
V zadnjem tednu je bila najbolj šokantna zunanjepolitična novica sporočilo mame Merkel, da zaradi slabih volilnih rezultatov ne namerava več kandidirati za vodjo svoje stranke CDU (Krščansko-demokratske unije) — kar posledično pomeni tudi za nobenega od pomembnih političnih položajev v Nemčiji.
Kaj se bo zgodilo, ko mame Merkel več ne bo? Kaj to pomeni za svet? Za Nemčijo? Kaj to pomeni nasploh? Nobenega dvoma ni, da bo odhod Merklove z nemške, s tem pa tudi evropske in svetovne politične scene pripeljal do bistvenih sprememb ne samo v nemški notranji politiki, ampak tudi v politiki EU in v svetovni politiki. Merklova je namreč oseba, ki danes bistveno določa Nemčijo, a tudi — če ne celo predvsem — EU. In svet.
Več kot vidimo
Njeno politično delovanje ni povezano samo z realizacijo sanj nemškega kapitala, ki je stal že za Hitlerjem in II. svetovno vojno in ki se glasi: ustvariti združeno Evropo po nemških merilih in skladno z nemškimi, zlasti ekonomskimi interesi. Torej ustvariti tisto, kar sama imenujem Združene države Nemčije.
Pogosto tudi pozabljamo, da je Angela Merkel zaslužna tudi za zlom grške levice. Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je to poimenoval “urok Angele Merkel”. En sam njen sestanek s Sirizo je bil dovolj, da je grška leva alternativa kapitulirala. In se ob tem celo smehljala. Oziroma ohranila dobro voljo. Čeprav je nemški in evropski kapital v Grčiji dobil, kar je hotel.
Skratka, Merklova je bila in je še vedno bistveno več od tega, kar vidimo. Na televiziji. V medijih. In predvsem v vidni sferi politike. Zdi se, da je bistvo njene moči v nevidni, neformalni sferi politike. In političnega. Ki je, kot vemo, tista politična sfera, v kateri nastajajo in se sprejemajo vse bistvene politične odločitve. Kar primer Sirize očitno dokazuje.
Še danes namreč ne vemo, kaj je bilo tisto skrito orožje, ki ga je uporabila Merklova za to, da je grška levica kapitulirala, čeprav je še nekaj tednov prej za vso levo orientirano Evropo predstavljala vir upanja in navdiha.
Prešibki nasledniki
Toda kljub njeni napovedi umika ni mogoče pričakovati, da bo Merklova v naslednjih letih res odšla. Pa ne zato, ker bi se zlagala ali hotela zlagati. Ampak preprosto zato, ker je za nemški kapital preveč pomembna figura, da bi ji dovolil oditi. Nemški kapital ne more funkcionirati brez močnega in talentiranega politika, ki mu bo zagotavljal realizacijo interesov in privilegijev, ki jih hoče zase. In ki jih že ima.
In resnici na ljubo, danes v Nemčiji ni videti nikogar, ki bi lahko nasledil Merklovo na tej funkciji. Imena, ki jih omenjajo kot njene politične naslednike, se zdijo vsaj zaenkrat prešibka za cilje in interese nemške politike in nemškega kapitala. Res je, da se to lahko v nekaj letih spremeni. Ni pa verjetno, da se lahko spremeni v letu dni. Ali dveh.
Politična past
Ob hipotetičnem odhodu Merklove z nemške politične scene pa je seveda treba vedeti, zakaj je do njene oslabitve in oslabitve njene stranke v resnici prišlo.
Ta razlog je politična polarizacija Nemčije zaradi beguncev in begunske krize. Del Nemčije se je orientiral bolj desno od tiste pozicije, ki jo je doslej zavzemala CDU. Ali povedano drugače: njena strpnost do migrantov in beguncev, ki bi po njenem morali biti v Nemčiji v osnovi dobrodošli, je odtujila del njenega političnega telesa. Pobrale so ji ga desne nacionalistične stranke, predvsem Alernativa za Nemčijo.
Za drugi del tradicionalnega političnega telesa pa je bila Merklova premalo radikalna. Premalo leva. Tudi ta del političnega telesa jo je zapustil in se preorientiral še bolj levo. Begunska kriza je bila za Merklovo politična past, ki se ji ni znala izogniti. In za katero se zdi, da jo bo pokopala.
Trenutni videz
Toda to je samo trenutni videz. Prav lahko se zgodi, da se bo v letu ali dveh begunska kriza spet zaostrila. Kar lahko predstavlja še večjo polarizacijo znotraj Nemčije. In takrat bo nemška politična elita spet iskala močnega povezovalnega igralca. In točno to Merklova je.
In dokler na nemški politični sceni ne bo močnejšega sredinskega političnega igralca od nje, se prav lahko zgodi, da Merklova ne bo šla nikamor. Ampak da se bo v času, ki ga je napovedala kot čas lastnega odhoda, vrnila. In to močnejša, kot kdaj prej. Oziroma kot danes.
Nemški kapital bi takšno rešitev seveda pozdravil s stoječimi ovacijami.