Uskladiti razkorak med tem, kar o SLO mislijo drugi, in tem, kakršna res je
Z neverjetno energijo, skorajda z ihto — v nekdanji Jugi bi temu znali reči “iz inata” — se je naš predsednik vlade lotil pletenja mednarodnih zvez. V zaenkrat kratkem mandatu so se v njegovo mrežo ujeli glavni pogajalec EU z Veliko Britanijo v zvezi z brexitom Michel Barnier, pa predsednik Evropskega sveta Donald Tusk, pa predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, pa nemška kanclerka Angela Merkel, pa francoski predsednik Emmanuel Macron. In pravkar si je izmenjal povabilo za obisk tudi z ruskim predsednikom vlade Medvedjevim.
O oprijemljivih rezultatih Šarčevih pogovorov je seveda še prezgodaj soditi, toda vsaj po sestanku z Merklovo smo dobili spodbudna sporočila glede naklonjenosti Nemčije, da se arbitražno vprašanje s Hrvaško uredi v skladu z odločitvijo sodišča — torej s spoštovanjem prava EU.
Ta “mladostna” energija in rahlo nasmejan obraz, na katerem nekoliko bolj leze navzgor desni kotiček ustnic, sta za začetek mednarodnega delovanja predsednika vlade morebiti dovolj.
Tandem
Novincu na političnem parketu veliki politiki verjetno odpustijo kak protokolarni spodrsljaj ali jezikovno nerodnost — seveda ob predpostavki, da se ve, o čem v resnici govorijo in kakšni so sklepi.
V tandemu z novim šefom diplomacije, nekdanjim premierom Mirom Cerarjem, bi Šarec lahko ustvaril jin in jang kombinacijo. V tej kombinaciji je eden od njiju — namreč Cerar, da ne bo pomote — zelo resen, zadržan, pravniško in osebnostno neroden, vendar že znan; medtem ko je drugi, torej Šarec, zabavljač, vajen drugačnih odrov, in kar pogumno spreten, bolj odprt, včasih celo navihan novinec.
Mladi, odprti, avtentični in sproščeni voditelji so praviloma bolj priljubljeni od zategnjenih, zadržanih, celo vzvišenih politikov. Saj se spomnite predsedniškega boja med dr. Danilom Türkom in Borutom Pahorjem. Prvi odmaknjen od navadnih ljudi, resnega videza in visokostne predsedniške drže, drugi pa tekač, sproščen, takrat še mlajši, všečen, komunikativen. Zmaga je bila zagotovljena.
Če bi torej Šarcu in Cerarju uspelo oblikovati tak tandem, v katerem bi bila strategija zunanje politike tudi zares enotna in jasna, taktika pa prilagojena sogovornikom, bi to morda lahko bil celo uspešen projekt. Po principu “good guy, bad guy” — glede na to, kdo od njiju bi bolje pariral trenutnemu sogovorniku na drugi strani.
Mogoče je bila nekaj podobnega nekdanja kombinacija tedanjega predsednika vlade Drnovška in zunanjega ministra Rupla. Prvi zadržan, potregnjen vase, skromen, skoraj sramežljiv, drugi pa v vsakem oziru mogočen in še danes rad nastopa.
Če bi tak tandem lahko v resnici deloval, potem je jasno, kdo bi moral na obisk v Washington k Trumpu in kdo v London k Mayevi. (Če bi se ta dva sploh ukvarjala s slovenskim premierom in zunanjim ministrom, seveda.)
Razkorak
Kakršnakoli že bo naša zunanja politika, dejstvo je, da bo morala biti drugačna kot doslej. Dejstvo, da nimamo ne svetovnih ne evropskih zaveznikov in prijateljev, narekuje spremembo v odnosih, povezovanju, komuniciranju z interesnimi državami.
Zavezništva, v katera smo vstopili, so institucionalizirane skupnosti, ki obljubljajo formalno podporo. Ko se pokaže potreba po dejanski — kot na primer v primeru arbitraže —, pa smo soočeni z dejstvom, da je njihova podpora nam samo šepet, za naše konkurente pa rjovenje.
Naša svetovna podoba mora končno postati odraz tega, kar v resnici smo. Uskladiti moramo razkorak med tem, kar o nas mislijo drugi, in tem, kakršna Slovenija v resnici je. Če je bila naša zgodba o uspehu iz 90. let morebiti prenapihnjena, preoptimistična, pa je naš današnji svetovni imidž ponižujoče podcenjen. Nismo tako slabi, tako ničevi, da bi morali ostajati neopaženi in osamljeni.
Za pokončnost naroda je uspešna, dinamična zunanja politika izjemnega pomena. Na to smo vsaj v zadnjih desetih letih pozabili.
Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.