Toporišič kot talec pred zidom. Tipičen LJ kip kot strah pred veličino.

V Posavskem muzeju Brežice je bil včeraj 1. Toporišičev dan. Z  znanstvenim simpozijem želijo organizatorji ovrednotiti in nadaljevati znanstveno delo akademika Jožeta Toporišiča na področju raziskovanja slovenskega jezika. Tema simpozija je bila skladnja enostavčne povedi, obravnavali pa so jo s 15 referati, je poročala oz. napovedovala STA.

V Ljubljani pa so dr. Jožetu Toporišiču, največjemu slovenskemu slovničarju vseh časov, pred natanko letom dni odkrili spomenik — ali pravzaprav spominsko ploščo. Takrat me ni bilo v Ljubljani, zato sem si šel spomenik ogledat šele sedaj, vendar sem ga komaj našel.

Skrili so ga namreč v park za Filozofsko fakulteto.

Namenoma minimalistično

Odkritja obeležja avtorju veličastne Slovenske slovnice, v kateri je slovenski jezik analitično obdelal z vrsto novimi pogledi in poglavji, ki jih slovničarji pred njimi niso niti poznali, kaj šele analizirali in utemeljili, so se udeležili brežiški — Toporišič se je rodil v vasi Mostec pri Brežicah — in ljubljanski župan, člani družine in Toporišičevi sorodniki, njegovi posavski rojaki in predstavniki slavističnih in znastvenih institucij, s katerimi je legendarni Top sodeloval.

Spomenik so izbrali med idejnimi rešitvami. ki so prišle na natečaj MOL.

Povzemam iz predstavitve projekta:

“Občina načrtuje, da bo spomenik vodilnemu slovenskemu jezikoslovcu druge polovice 20. stoletja in pomembni osebnosti slovenske sodobne zgodovine Jožetu Toporišiču stal na severnem delu južnega zidu Foersterjevega vrta pri ljubljanski Filozofski fakulteti.”

“Strokovna komisija je bila pri izbiri zamisli pozorna predvsem na prepoznavnost osebe in njene identitete, primernost in koncept umestitve v prostor ter izpovednost postavitve. Med prispelimi idejnimi rešitvami je komisija kot najboljšo izbrala spomenik, kot sta si ga zamislila umetnika Nika Oblak in Primož Novak.”

“Tandem, ki na področju sodobne umetnosti skupaj ustvarja že od leta 2003, je navdih za spomenik bolj kot v podobi Jožeta Toporišiča iskal v pomenu njegovega dela in v njegovem prispevku k razvoju slovenskega jezikoslovja. ‘Spomenik simbolizira list papirja oziroma odprto knjigo in je namenoma minimalističen, da ohrani distanco do obstoječih arhaičnih arhitekturnih elementov Foersterjevega vrta,’ sta o svojem delu povedala avtorja, ki se z zamislijo za spomenik nista poklonila le akademiku, temveč tudi slovenščini, saj sta na spomeniku izpostavila tudi Toporišičeve besede: ‘Mislim, da je treba slovenski jezik raziskovati enostavno zato, ker je to naša materinščina, in tudi gledati, da se ohrani za vse čase.’”

Žaljiva lokacija

Največji problem Toporišičevega spomenika je popolnoma neustrezna, širši javnosti skrita, nesmiselna, nepovedna in posledično žaljiva lokacija. Dr. Jože Toporišič tu ni počaščen, ampak omalovažen in ponižan. Postavljen na stranski tir javnega zanimanja, pozornosti, hvaležnosti in priznanja za njegovo delo.

Toporišič v današnji Ljubljani ni osamljeni primer nedorasle spomeniške politike, o kateri odloča v glavnem podžupan Janez Koželj z žirijo, sestavljeno iz njegovih poslušnih sodelavcev in župana brez estetskega in kuturnega čuta.

Če bi danes postavljali Prešernov spomenik, ne bi naredili nič. Ali vsaj ne nekaj podobnega tistemu, pod katerim se vsak dan fotografirajo tisoči tujih in tudi domačih turistov.

Podobno je z Vodnikovim spomenikom. Pa z Valvasorjevim tudi. Trubarjev je še bolj skrit. Še bolj kot Trubar je skrit Jakopič v Tivoliju. Miklošiča pa je rešilo to, da njegova glava zamenjala glavo Franca Jožefa.

Brez podpisa in razlage

Nekateri spomeniki so postavljeni na neprimernih lokacijah, kot recimo Petru Božiču v Stožicah, ki ne bodo nikoli zaživele po prvotnih načrtih. Nekateri so strokovno neprimerno postavljeni v prostor — tako kot recimo spomenik županu Ivanu Hribarju, ki je tako rekoč vržen na tla, namesto da bi ga postavili na vsaj metrski granitni podstavek, da bi bil viden tudi z nasprotnega brega Ljubljanice.

Hribarjev spomenik bi moral imeti ustrezen podpis in razlago. Sam sem pred kratkim opazil zadrego turistov, ki niso vedeli, koga kip prikazuje in zakaj je spomenik sploh tam, ker o Hribarju v knjižicah o Ljubljani ne piše nič. Ko sem jim zgodbo razložil, so mi bili zelo hvaležni.

Koželj sedaj dela avenije za pešce v središču Ljubljane — toda popolnoma brez spomenikov. Njegova politika ni niti približno jasna, kaj šele vsebinsko utemeljena.

Od tuje oblasti do omalovaževanja

Pod tujo oblastjo je Ljubljana postavljala spomenike kralju Petru pred Magistratom, Napoleonu na Trgu francoske revolucije, kralju Aleksandru na Kongresnem trgu, generalu Radetzkemu na robu Kongresnega trga, cesarju Francu Jožefu pred sodno palačo itd. Pa potem Titu, Kidriču, Kardelju, pa komandantu Stanetu in Ivanu Cankarju — po slikarskem principu, ki ga je Slavko Tihec ukradel Victorju Vasarelyju itd.

Demokracija pa je v smislu spomenikov prinesla omalovaževanje vseh, ki so se s svojim delom vpisali v slovensko zgodovino. Še sreča, da jim je izpod nadzora ušel general Maister, potem s premalo obiskano tivolsko lokacijo še Edvard Kocbek in Boris Pahor.

Bolj ko tuji turisti iščejo motive za svoje fotografiranje, bolj so prepuščeni na milost in nemilost zmajem na Zmajskem mostu. Na srečo je na Mesarskem mostu nekaj figur Jakova Brdarja, a naš kipar še čaka na prostorsko umestitev in zlitje z okoljem svojih velikih kipov — Ona in On, Ljubljančanka in Ljubljančan —, že odlitih v bron.

Lahko rečemo, da v Ljubljani manjka petdeset spomenikov ali spominskih obeležij, vsaj v obliki portretne buste ali drugačnih kiparskih, oblikovalskih in arhitekturnih rešitev in kombinacij — kot recimo spomenik Maksu Fabianiju na Roški cesti. Žal je propadel konstruktivistični spomenik Srečku Kosovelu v Tivoliju, ker baje ni imel lokacijskega in gradbenega dovoljenja.

Do kdaj bo tako? Tako bo, dokler ne bomo zapravili svoje nacionalne države. Z ozirom na njeno privatizacijo to ni tako neuresničljivo, kot se zdi.

Narod, ki se tako boji svoje veličine — namreč dosežkov svojih največjih duhov —, je v resnici majhen. Prostovoljno.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v sredo, 17. oktobra 2018, pod naslovom Toporišičev spomenik kot talec pred zidom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.