Le kaj bi mediji brez Dražgoš in Osankarice, pa po novem še Ilove Gore?
K freestyle debati o sovražnem govoru se je s svojo modro mislijo nazadnje prijavil še Milan Kučan.
Takole je rekel na neki partizanski proslavi:
“Sovražni govor, ki je v porastu tudi v Sloveniji, ogroža mir. Besedam namreč kmalu sledijo tudi dejanja.”
Kučanova pripomba je brez veze, ker igra na strah pred eskalacijo konfliktov, za katero so kot ponavadi krivi drugi, namreč desničarji — čeprav je k eskalaciji pripomogel prav sam s svojim lončkom.
Naj navedem nekaj zgovornih primerov (po vrstnem redu od zmernih k ekstremnim).
Če bi čebula bila bula …
Če Kučan ne bi tega rekel, Žiga Turk ne bi napisal tega:
“Šef avtoritarne partije, ki je v Sloveniji zasipala neprijeten ji govor, je zadnji, ki ima v Sloveniji moralno pravico, da se oglaša glede svobode govora.”
Če Kučan ne bi tega rekel, Janez Janša ne bi napisal tega:
“Zmeda v glavi privil[e]giranega upokojenca, tokrat prepoznana celo od novinarja [Pop] TV — Milan Kučan nad udeležbo naših vojakov na misijah v tujini.”
Če Kučan ne bi tega rekel, Žan Mahnič ne bi napisal tega:
“Stari prdec postaja senilen kot njegova hujskaška kolega Turnšek in Stanovnik. Očitno to postaja simptom visoke pokojnine in drugih privilegijev.”
In nenazadnje, če Kučan ne bi tega rekel, Nova24TV.si ne bi objavila tega:
Kučanu se je popolnoma utrgalo, saj napoveduje udar na demokratično ustavno ureditev: Na paravojaški proslavi je ščuval proti svobodi govora in proti zvezi NATO!
Ne nehajo in ne nehajo
Problem pa ni seveda samo v tem, da Kučan ne neha in ne neha nastopati na partizanskih proslavah, ampak tudi v tem, da mediji ne nehajo in ne nehajo poročati o partizanskih proslavah.
Delov lokalni dopisnik Bojan Rajšek, specializiran za partizanske proslave, je sicer moj najljubši lokalni dopisnik. Nihče ne zna tako kot on podoživeti vzhičenosti publike, ki se s ponosno nostalgijo spominja borčevskih junaštev in se priklanja tekovinam revolucije.
Še več! Rajšek zna celo izvrstno imitirati mirni in dostojanstveni slavilni stil — minus slovnične in tipkarske napake —, kakršnega je enkrat v 70. letih gojilo takratno glasilo SZDL.
Samo tole preberite, pa vam bo vse jasno:
“Grosuplje — Na [V]eliki Ilovi Gori je danes potekala slovesnost ob 75-obletnici bojev Cankarjeve in Ljubljanske brigade z nemškim okupatorjem, na kateri je številnim navzočim spregovoril prvi predsednik slovenske države Milan Kučan. Spoštljivo je spregovoril o preteklosti in kritično o današnjem času, v katerem se razrašča sovražni govor.”
“Grosupeljska zveza borcev je zarana organizirala pohod iz Zagradca pri Grosupljem do Velike Ilove Gore, kjer se je ob 11. uri odvijala proslava v spomin na borke in borce, ki so za domovino žrtvovali svoja življenja.”
Prvič slišim za te boje in ta kraj, ampak saj je vseeno. V moje anale se je zapisal s poročilom s proslave na Osankarici letos januarja:
“Pod krošnjami mogočnih dreves pri Treh žebljih na Osankarici na Pohorju je danes potekala spominska slovesnost na poslednji boj 69 bork in borcev Pohorskega bataljona, ki so pred 75-leti izgubili neenakopraven boj z nemškim okupatorjem. Velika množica navzočih, tudi pripadnikov [S]lovenske vojske, je vztrajala na prizorišču smrti do zadnje spregovorjene besede in ubrano zapete pesmi.”
Sprava in senzacionalizem
Le kaj bi mediji brez Dražgoš in Osankarice, pa po novem še Ilove Gore, pa po drugi strani še Šentjošta in Kočevskega Roga? In kaj bi brez slavnostnih govornikov, ki se potrudijo, da kakšno žaltavo razdrejo, da izpade zanimivo?
Ta slavna slovenska sprava, ki je ni, je v bistvu gonilo senzacionalizma. Če ne bi bilo kreganja, bi pol medijev ugasnilo, ker bi ostali brez vsebin. Branost, gledanost, preklikanost pa bi seveda strmoglavile.
In če sem že pri Kučanu: še bolj čudne kot vmešavanje v problematiko tako imenovanega sovražnega govora pa so bile v njegovem govoru naslednje opazke:
“[Poguma] nam očitno večkrat manjka. Tudi ko se zdi, da nam drugi določajo sovražnike, ki domnevno ogrožajo našo varnost. Ko na primer pošiljamo slovenske vojake na tamkajšnje meje, brez demokratičnega odločanja o tem, mimo javnosti in brez védenja, ali ni to v resnici le služenje geopolitičnim interesom velikih sil v njihovem spopadanju za prevlado na prostoru, na katerem živimo.”
In še:
“Kaj v resnici pomeni sedanja pospešena eskalacija oboroževanja in v čigavem interesu so nova oboroževalna tekma in pretnje s sankcijami tistim, ki bi se s svojimi suverenimi odločitvami pregrešili zoper interese mednarodnega kapitala in orožarskih korporacij, ki trgujejo s smrtjo?”
Konjski živci
Stekli psi čuvaji desnice so te besede prepoznali kot tirado na račun NATO pakta in kot zagovor odprave sankcij proti Rusiji — ne da bi pozabili dodati: “pod vodstvom njegovega prijatelja Vladimirja Putina”.
Moraš biti res prismojen, da v tem vidiš nasprotovanje zvezi NATO — še posebej, če malo prej napišeš, da “Šarec s svojo megleno politiko [na sestanku z generalnim sekretarjem Stoltenbergom, op. MC] ni zadovoljil apetitov globoke države s Kučanom na čelu”.
Kakorkoli, Kučan mora imeti dobre živce, da prenaša ves ta bulšit, ki ga o njem širijo in s katerim ga obkladajo — ampak očitno le ne dovolj konjske, da se ne bi še sam spuščal v brezpredmetno nakladanje o tako imenovanem sovražnem govoru in s tem iz penzije prispeval z zaostrovanju politične debate.