Ponosni? Na kaj pa? Da je bila Slovenija nekoč zgodba o uspehu?

Ali je morebiti res ali pa se mi samo zdi, da mednarodna veljava Slovenije, naš ugled, spoštovanje tujine od ene do druge vlade vedno bolj usihajo?

Ne rečem, da so za to krive samo vlade same — so pa lahko vladni mandati časovni mejniki in prelomnice za kakšno bodočo oceno ali morda celo kakšno diplomsko nalogo iz politologije ali mednarodnih odnosov.

Nekoč, po osamosvojitvi, ko je bila Slovenija še zgodba o uspehu, našim voditeljem ni bilo treba prosjačiti za bilateralna srečanja svetovnimi državniki. Prav nasprotno! Takrat so si številni evropski politiki želeli pripeti politično medaljo s tem, da so opravljali vlogo povezovalcev, spodbujevalcev, mediatorjev ali celo svetilnikov na poti Slovenije v EU in v svet.

Ugani, kdo ne pride na večerjo

Zato se zdi, da je bilo obiskov tujih državnikov, ki so pomagali utiriti novo evropsko državo na “prave” tirnice, takrat veliko več kot danes.

Danes skorajda ni več zelo visokih obiskov v Sloveniji. Kateri predsednik države ali vlade, kateri kralj ali krajica nas je nazadnje obiskal? Na hitro se spomnim samo kratke Putinove prisotnosti na slovesnosti ob 100-letnici ruske kapelice na Vršiču pred dobrima dvema letoma. Zaradi tega je bil ves dan ohromljen promet po vsej Gorenjski.

Leto prej je Putin poslal v izvidnico predsednika vlade Medvedjeva. Leta 1999 je bil na obisku v Sloveniji ameriški predsednik Clinton, že leto prej tudi princ Charles. Leta 2001 smo na začudenje vsega sveta gostili prvo srečanje med Bushem in Putinom. Istega leta je bila na obisku tudi angleška kraljica Elizabeta, švedski kralj in kraljica pa leta 2004. George W. Bush je še enkrat prišel leta 2008. Potem so se obiski redčili: 2011 nas je prišla obiskat Angela Merkel, 2014 pa še takratni nemški predsednik Joachim Gauck. Danes k nam več ne prihajajo pomembnejši svetovni voditelji.

Šlik-šlak korenček

Tudi ob obiskih slovenskih politikov v tujini, kadar gre za kolektivna srečanja predsednikov vlad ali držav, mediji poročajo, da naši voditelji na formalnih ali manj formalnih sprejemih ostajajo osamljeni. Da nimajo sogovornikov, kaj šele tistih pravih, ki bi jih lahko navdušili za katerega od naših izvrstnih projektov, jih prepričali, naj nas podprejo pri reševanju mejnega vprašanja s Hrvaško s Hrvaško, ali rekli Avstrijcem, da zaprta meja res ni potrebna in podobno.

Kar vzbuja še dodatno skrb, je to, da se pogosto zdi, kot da nekateri mediji o tem govorijo v privoščjivem tonu, kot da poslušamo nek starševski “saj sem ti rekel” — ali pa prav nasprotno, otroški šlik-šlak korenček.

Ta dejstva zagotovo ne dvigujejo nacionalnega ponosa in kolektivne samozavesti, ki nam ju tako zelo primanjkuje. Vloga pozabljenih luzerjev, odrinjenih v kot, je zelo nehvaležna. Trdim, da ima slovenski značaj težave s sposobnostjo, da bi to zapostavljenost vzel kot motiv za nove zmage.

Slovenija si je tudi zapravila priložnost, da bi postala politični most do Balkana. Ključni sogovornik, mediator pri urejanju nerešenih težav, ki izvirajo iz nekdanje skupne države. Slovenija bi lahko bila država, ki povezuje in ki daje zgled. Toda kako bi lahko bili nekomu vzorniki, če pa ne znamo reševati niti svojih sosedskih odnosov?

Multinacionalke so se preselile

Ker nismo znali prevzeti vodilne politične vloge v regiji, smo izgubili tudi gospodarsko veljavo. Po osamosvojitvi je v Slovenijo prišlo kar nekaj multinacionalk, ki so našo pozicijo razumele kot vrata na Balkan.

Nekaj let — še posebej v času “zgodbe o uspehu” — je tako tudi res bilo. V Sloveniji so rasle in cvetele oglaševalske agencije. Te praviloma pridejo vedno v paketu z oglaševalci, novimi podjetji, novimi produkti. Dobivali smo nove, kreativne poklice. Slovenija je bila vodilna država tako imenovane novoevropske kreativnosti. Na festivalu Zlati boben v Portorožu se je trlo uglednih mož svetovne oglaševalske industrije. Ni bilo potrebnega veliko truda, da so prišli. Nekateri so celo prosili, če lahko pridejo. Naše oglaševalske agencije pa so z lahkoto pobirale naslove najboljših agencij “nove” Evrope.

Mentalna zaprtost in administrativne ovire

Danes je popolnoma drugače. Zlati boben je vrsto let iskal svoje mesto v novi Evropi. Se selil iz Portoroža v Ljubljano in zopet nazaj. Želim mu novo renesanso!

Veliko multinacionalk je regionalni sedež preselilo iz Ljubljane v Zagreb ali v Beograd, pri nas so pustile samo “representative office”. Šefi regionalnih podjetij so postali sosedje Hrvati in sorodniki Srbi. Delovna mesta se odpirajo v drugih državah. Oglaševalske spote snemajo v Srbiji in na Hrvaškem, no, tudi na Češkem, Slovaškem … — za slovenski trg pa jih potem samo sinhronizirajo v slovenščino.

Se spomnite reklamnega filma za renault 5 agencije Luna (takrat še brez dodatka TBWA), ki je bil posnet v Sloveniji? Na Cankarjevi ulici? Od tega je že skoraj 30 let. Danes ni več takih podvigov. [Na tej povezavi si lahko ogledate še malo bolj zgodnjega za petko z naslovom Življenjska privlačnost; op. ur.]

Vrsto let smo se hvalili, da bomo gospodarstvo ohranili v svojih rokah. Z mentalno zaprtostjo in administrativnimi ovirami smo uspešno odganjali svež kapital, novo znanje, nove ljudi. Zaradi tega danes plačujemo visok davek. Investitorji pričakujejo visoke državne subvencije, da se sploh odločijo investirati v posel v Sloveniji.

A vendar je vsaj zaradi trenutne gospodarske rasti, ki jo združeno generirajo domača in tuja podjetja, potrebno ostati miselni zmagovalec. Da tisti, ki so odrinjeni na svetovni in evropski politični rob, v to ne bi kaj dosti posegali.

Čisto osebno sem pa pomirjena. Pri nas doma je Slovenija dominantnejša od Nemčije.

Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.