Lahko prosim nehate? SLO ni niti kapitalistični niti socialistični eksces.
Klub slovenskih podjetnikov (SBC) je predsedniku RS, predsedniku DZ, mandatarju in predsednikom parlamentarnih strank (z izjemo Levice) ta ponedeljek “predlagal”, naj se “nemudoma javno [opredelijo] do ekscesnih stališč in pozivov Levice glede povsem zakonitega ravnanja naših članov”.
“Hujskaški ton, širitev neresnic, nespodobna politična kultura, populizem, tendencioznost, predvsem pa nedopusten sovražni govor do podjetnikov, ki ga je potrebno obsoditi, in odkrito pozivanje k vzpostavitvi nekega drugega družbeno-ekonomskega sistema, in to z vsemi sredstvi na nedemokratičen način, so nas šokirali.”
Izjave poslancev Levice prejšnji teden so bile resnici na ljubo ekonomsko neinformirane, predvsem pa nespametne in politično neprimerne.
Sicer pa sam v tem vidim podoben, čeprav obrnjen eksces kot nekoč v Miću Mrkaiću.
Je šel kdo takrat na barikade?
Tisti, ki se danes zgražajo ali so celo na barikadah zaradi izjav Levice, so se pred 15 leti zadovoljno nasmihali ob izjavah Mića Mrkaića, če že niso odkrito aplavdirali njegovemu učbeniško amerikaniziranemu pogledu na gospodarstvo izven konteksta realnega sveta in geografije — predvsem pa njegovim pobalinskim izpadom v zvezi s kulturo, zdravstvom, sindikati itd.
Na drugi strani političnega spektra in v civilnodružbenih gibanjih so zaradi Mrkaića seveda noreli. Vendar niso šli na barikade. Niso pisali protestnih pisem in zahtevali od najvišjih predstavnikov države, naj se izrečejo proti “hujskaškemu tonu, širitvi neresnic, nespodobni politični kulturi, populizmu, tendencioznosti, predvsem pa nedopustnemu sovražnemu govoru” proti nepodjetnikom — ali če hočete, po Mrkaićevo, “nekoristnim parazitom na edinem produktivnem sloju družbe”.
Kaj pa ekscesi GZS?
V izjavah Levice vidim podoben eksces, kot si ga že desetletje in pol privoščijo predstavniki elitnih združenj gospodarstvenikov (predvsem GZS) in nekateri mediji, ki uprizarjajo gonjo proti javnemu sektorju in javnim uslužbencem nasploh, predvsem pa proti socialni državi.
Spomnite se hujskaških tonov, populizma, tendencioznosti komunikéjev in retorike dolgoletnega generalnega direktorja GZS Sama Miliča Hribarja.
Spomnite se večinoma enostranskih in ponavadi manipuliranih podatkov, ki jih pošilja Analitika GZS z namenom, da podkrepijo svoja stališča.
Ker sem velikokrat povabljen na njihova srečanja in okrogle mize, vam lahko povem iz prve roke, da so izjave predstavnikov teh združenj dejansko mila verzija načina komuniciranja nekaterih gospodarstvenikov. Na njihovih srečanjih lahko pogosto zasledite vse to, nad čimer se danes zgražajo v primeru Levice in zaradi česar so šli na barikade.
Eksces na eksces
Deset let po začetku zadnje krize se je desnici in gospodarstvenikom zgodila Levica. Levica je samo ekscesni odgovor na ekscese kapitalizma.
Res je, da se je Levica zgodila na napačni geografski širini in dolžini. Z visoko stopnjo redistribucije in eno najnižjih stopenj neenakosti in revščine med razvitimi državami Slovenija kot država ni kapitalistični eksces.
Prav tako pa je po drugi strani tudi res, da s četrto najnižjo nominalno in drugo najnižjo efektivno stopnjo davka na dobiček med državami OECD, s podpovprečno visokimi davki in s povprečno velikostjo javnega sektorja v primerjavi z EU-28 Slovenija tudi ne moremo reči, da je Slovenija socialistični eksces.
Sprotni popravki odklonov
Seveda pa v specifičnem slovenskem modelu socialnodemokratskega kapitalizma obstajajo določeni odkloni. V obe smeri.
Da bi naš sistem deloval še bolje, so potrebni sprotni popravki teh anomalij.
Ključno vprašanje je zato naslednje: kako ekscese, ki jih nekateri pripisujejo Levici — brez katere nova vlada ni imela dovolj glasov niti za konstituiranje —, omiliti in kanalizirati tako, da bodo pripeljali do pozitivnih sprememb.
Recimo do primernega dviga minimalne plače, učinkovitejšega in pravičnejšega zdravstvenega sistema in do zagotovitve pogojev za bolj gladek demografski prehod z ohranjanjem in povečevanjem premoženja v lasti države in boljšega upravljanja. Kar je tudi cilj večine koalicijskih strank.
Dva scenarija
Namesto histerije potrebujemo trezen razmislek in umirjeno, argumentirano razpravo. Dosedanji odziv predstavnikov nove vladne koalicije kaže elemente te treznosti in umirjenosti.
Pred nami sta dva scenarija.
Po prvem bomo v prihodnjih mesecih in letih priča zanimivi, dinamični državnozborski kombinatoriki, ko bo manjšinska vlada iskala podporo za svoje ukrepe enkrat na skrajni levici, drugič pri bolj umirjenem delu desnice. Kar bi utegnilo prinesti dobre kompromisne predloge.
Če Šarcu ne bo uspelo dovolj dobro balansirati med obema póloma, potem pa bo koalicija pač razpadla in bodo predčasne volitve. Toda v nobenem primeru ne bo nobene potrebe po dramatiziranju in histeričnih reakcijah.
Opomba: Tekst je bil objavljen v ponedeljek, 3. septembra 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Ko se Mićo Mrkaić in Samo Milič Hribar reinkarnirata … v obliki Levice. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.