Zna Šarec izumiti projekt, v katerem bi vse stranke videle lastno korist?

Nova vlada preseneča. Najprej s tem, da jo je Šarcu sploh uspelo sestaviti. Tako rekoč vsi so mu prerokovali neuspeh. Redki smo menili, da je Šarec sposoben narediti to, kar Janši, velemojstru političnega spletkarjenja, ni uspelo.

Toda vlada ni samo rezultat Šarčevih interesov in sposobnosti. Ampak tudi zavedanja partnerjev, da zdaj gre zares. Da gre za preživetje. In da se je treba zmenit. Ker če se ne bomo zmenili, bodo ponovne volitve. In če bodo volitve, marsikoga v parlamentu ne bo.

Recimo SMC. Ki ji Cerar dela takšne usluge, kot jih SDS dela Janša. Če je Janša dokazal, da ga ne more poraziti nihče razen njega samega, gre očitno po tej poti tudi Cerar. Ki je postal ne samo politično, ampak že tudi medijsko in javno neznosen kot Janša. Poln samohvale. Revček, ki se mu godi krivica. Skratka: Kalimero kompleks. Edini, ki bi znal voditi to državo. Ko je on vodil državo, jo je vodil najbolje od vseh. Države ni samo vodil, ampak jo je naravnost rešil iz propada. Vse kot Janša. Itd.

Slovenski Trumpčki

Skratka, Cerar postaja drugi Janša. Ki ni nevaren samo za svojo stranko. Ampak kot Janša za celotno državo. Posameznik, ki misli, da takrat, ko zasede položaj, izvaja mesijsko vlogo, je nevaren. Če pa ima še politično moč, postane nevaren lastni državi. Trump je najboljša ilustracija tega pravila. A imamo kar nekaj Trumpčkov tudi v Sloveniji.

Jasno, da je Brglez odšel iz SMC. To je politično modro. Njegov novi položaj v SD je politična zmaga. Toda Brgleza je za parlament škoda. Če bi vlada delovala za silo racionalno, bi ga postavila za zunanjega ministra. In s te pozicije odstranila Cerarja. Ki je že dokazal, da ni nič drugega kot hlapčevski izvrševalec direktiv EU. Na škodo in v sramoto Slovenije. In v veliko zadovoljstvo EU. Zato lahko pričakujemo, da bo EU s Cerarjem kot slovenskim zunanjim ministrom zadovoljna.

Strateška napaka Židan

Manj pa bi morala biti nad to kadrovsko potezo navdušena vladna koalicija. Še posebej Levica. Ki očitno pristaja na neumna kadrovanja že na samem začetku delovanja vlade. Pri tem se je govorilo, da ne bo nobenega ministra, s katerim se Levica ne bo strinjala. Torej se s Cerarjem kot zunanjim ministrom Levica strnja? Če se, bi bilo zanimivo slišati njihove argumente. Ker to je napačna poteza. 

Naslednja napačna poteza je Židanova selitev z ministrstva za kmetijstvo na pozicijo predsednika Državnega zbora. Že mogoče, da to godi tako Židanovemu kot SD-jevemu egu. A je žal napačna. Danes se bije strateški boj na planetu za resurse, povezane s proizvodnjo hrane. Hrana in ne nafta je orožje in moč prihodnosti. Zato je za državo ključno, da ima na ministrstvu, ki se ukvarja s pridelavo hrane, človeka, ki razume resor. In ki se ne boji tujih centrov moči. EU. Multinacionalk. Tujega kapitala. Itd. To je ključno za vsako državo. Tudi za Slovenijo.

Ko bo Židan odšel v Državni zbor in bo to mesto prevzela strokovnjakinja za črpanje evropskega denarja Aleksandra Pivec, bo imela Slovenija problem. Strateški problem. Saj je premestitev Židana v Državni zbor strateška napaka. Celo več: gre za njegovo marginalizacijo in politično utišanje. Iz pozicije, kjer je lahko nekaj naredil, bo pristal na poziciji, kjer ne bo mogel narediti nič. Ali vsaj nič bistvenega.

Ločene domačije

Enaka je zgodba z odstopom od prve in pravilne odločitve za Dominiko Švarc Pipan kot kandidatko SD za ministrico za pravosodje. Nova kandidatka je birokratska, ne pa strokovna rešitev. Da o kandidatih tipa Fakin, ki se jim očita celo nepošteno prisvajanje denarja, niti ne govorimo.

Skratka, vlada ima resen problem. To so njene kadrovske napake.  Vzrok za to je jasen: vladne stranke tudi v vladi delujejo kot ločene domačije. Med dogovarjanjem o vstopu v vlado so stranke še prakticirale tisto značilnost slovenske domačijskosti, ki je vezana na preživetje — in preživetje domačije je zgodovinsko postavljeno na najvišje mesto —, zdaj pa so začele prakticirati za domačijskost značilno socialnost, ki ne presega interesov lastne domačije.

Strankam vladne koalicije je domačijskost pomagala sestaviti vlado, zdaj pa jo ta ista domačijskost že uničuje. Vsaka stranka misli samo na lastno korist. Torej korist domačije. Za širšo socialnost ji ni mar. Kar v konkretnem primeru pomeni: domačijam, ki sestavljajo vlado, ni mar za Slovenijo. Mar jim je le zase.

To je seveda problem. Resen. In resen zaplet.

Ne dati vsakemu, kar hoče

Bomo videli, ali Šarec ve, kaj narediti v situaciji, ko domačije prakticirajo toliko vzajemne socialnosti kot krompirji v vreči krompirja — torej nič.

To, kar je treba narediti v takšni situaciji, je znano: ne dati vsakemu, kar hoče. Ampak izumiti projekt, v katerem vse domačije vidijo lastno korist. In so za njegovo realizacijo pripravljene prakticirati socialnost, ki je širša od lastne domačije.

Je Šarec zmožen izumiti tak projekt? Od odgovora na to vprašanje je odvisna prihodnost sedanje vlade.