Andrej Capuder (1942–2018): Srečen, kdor kakor Odisej … je óral et labóral

25.8.2018 / 06:08 Komentiraj
Odveč je poudarjati, da je bil profesor stare šole, konservativec — in da je to odlično vplivalo na njegove slušatelje.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Profesor Capuder je imel sicer najraje “štiri romantične tenorje” — Hugo, Vigny, Musset in Lamartine — in od solistov še Verlaina in Baudelaira. A če se prav spomnim predavanj, je s skoraj rabelaisovsko literarno naslado in ne brez hudomušenja morda največkrat citiral renesančnega poeta Joachima du Bellayja: “Heureux qui, comme Ulysse, a fait un beau voyage” …

Ne, Andrej Capuder ni bil iz tega sveta. Bil je iz literarnega, pesniškega, filozofskega, božjega sveta, sveta aleksandrincev in laških enajstercev, sveta intelektualnega in religioznega spleena in das ewig weibliche Weltschmerza.

Zagotovo si je kdaj v življenju mislil, da ga ta svet tukaj ne razume. Toda tolažil se je z mislijo, da je vsakdo po neki višji metafizični odločbi že a priori nerazumljen in da mora to nekako preživeti.

Predstavljam si, da se je prof. dr. Andrej Capuder — “srečen, kdor kakor Odisej” — zdaj razumljen vrnil tja, odkoder je nekoč odpotoval. To je še najmanj, kar si zasluži.

Ognjemeti

Predavanja prof. dr. Andreja Capudra so bila pravi intelektualni in retorični ognjemeti. Zgodovina francoske književnosti seveda ni do zadnje črke zanimiva, toda on jo je znal selektivno takšno narediti.

Če se prav spomnim 30, 35 let nazaj, ni predaval po kronološkem vrstnem redu. Mene osebno je najbolj zanimalo 19. stoletje — romantiki, Baudelaire, Verlaine, Rimbaud, Mallarmé in dekadenca, od romanopiscev kdo ve zakaj samo Flaubert —, seveda pa tudi razsvetljenci in Enciklopedisti.

A kakorkoli že je Capuder predaval, njegova izvajanja so bili vratolomni, toda logični in epifanični preskoki med najbolj diferentnimi temami. Če je recimo razlagal Julijo ali novo Eloizo, ni bilo prav nič nenavadno — zato pa tem bolj (pedagoško) učinkovito —, če je po neki svoji asociaciji preskočil na Verlainove Les Soleils couchants.

Človek stare šole

Odveč je poudarjati, da je bil Capuder človek stare šole, tako rekoč konservativec, in da je to imelo izjemne učinke na njegove slušatelje.

Tako je recimo predaval o Henriju Bergsonu — tako asociativno, po prej opisani metodi, kot tudi v okviru njemu posvečenih ur —, čeprav Bergson seveda ni literatura v pravem pomenu leposlovja. Ampak če je lahko dobil Nobelovo nagrado za literaturo, potem ni bilo nobenega razloga, da bi se Capuder sredi 80. delal bolj naprednega od Svenske Akademien konec 20. let.

Osebno sem profesorju Capudru še posebej hvaležen zlasti za to najbolj ekstrakurikularno eskapado, da nam je temeljito predaval Pascala. Velikonočni Blaž, kot sem mu sam rekel, še danes ostaja eden od mojih najljubših avtorjev, čeprav ga nisem bral že skorajda od faksa. Očitno je nekje globoko v meni skrit — ali je vsaj bil skrit — moralist, stoik, puritanec, bog ne daj celo vernik.

Ne vem. Je pa dejstvo, da vsa moja nesreča, kar sem je imel priložnosti v življenju izkusiti, izvira iz tega, da nisem znal ostati v svoji sobi.

Maul halten und weiter dienen!

Capuder pa ni citiral samo pesnike, ampak tudi pregovore in druge citate. Eden njegovih najljubših je bil “ora et labora”, “môli in delaj”. Skorajda ni bilo predavanja, ko nam je na koncu priporočal v branje to in to ali dal tako rekoč domačo nalogo, ne da bi nam za spodbudo, malo za šalo in malo zares, rekel: “Ora et labora!”

Mislim, da sem se ga pozneje — že kot kolumnist — čutil dolžnega braniti, ko se je zaradi te izjave v njegovih ministrskih letih v zgodnjih 90. nadenj spravila cela Slovenija — češ, kako si drzne tako farško nagovarjati svoj narod, kot da smo neumne, ubogljive ovčice ali kaj. Vendar za nič na svetu ne najdem tega teksta.

Pomisleki in razočaranja

Andrej Capuder mi je dal veliko. Če kdo od profesorjev, potem nesporno on na francoščini in Janko Kos na primerjalni.

A to ni bilo samo enosmerno. Tudi študentje smo mu dajali veliko. Naš Capi, kot smo mu ljubkovalno, a spoštljivo rekli — med seboj, seveda —, ni skrival veselja nad mladimi ljubitelji literature, ki se jih je prijelo nekaj plemenitega in pametnega. Vem, ker me je kot enega od takih imel rad — in ker tudi ni skrival svojih pomislekov ali celo razočaranja, ko sem ves ponosen začel objavljati svoje nadobudne tekste.

A na osebnem nivoju to nobenega od naju ni motilo. Vsakih nekaj let sva se slučajno srečala na kakšnem vogalu ali prireditvi in se prisrčno pozdravila. In bog ve, ali bi me kot kulturni minister leta 1990 požegnal za Cankarjev dom, če me ne bi čislal kot še ne dolgo bivšega študenta. Takrat je v svojem stilu preroško pripomnil: “Marko, pazite, da vam ne spodrsne. Cankarjev dom je bananin olupek.”

Preroško je bilo od njega tudi to, da me je bil pripravljen angažirati kot asistenta oz. mladega raziskovalca, jaz debil pa sem šel raje v medije.

Kakorkoli, naj počiva v miru naš dragi profesor.

prof. dr. Andrej Capuder (1942–2018) — [Fotografija: NSi]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE