Salonfähig populizem: Juncker še zdaleč ni edini, ki ima težave s hrbtenico

Ko sem bil otrok, smo živeli v Trstu. Starša sta me vpisala v slovenski katoliški vrtec, kjer so za nas skrbele sestre vrtnarice. Večjih posledic mi to ni pustilo — razen tega, da sem vsak dan po vrnitvi domov na očeta in mamo vpil, da bomo končali v peklu, ker ne hodimo k službi božji. Mislim, da sem se v tistih časih navzel nagnjenosti k pridiganju, ki me spremlja še danes.

Najbolj pa se mi je vtisnilo v spomin, da smo triletniki večino dneva presedeli v klopeh, z rokami za hrbtiščem stola. “Če se ne boste držali pokonci,” so nam govorile sestre, “vas bo na starost bolel hrbet.”

Na te besede sem se spomnil, ko so bili objavljeni posnetki z bruseljskega sestanka zveze NATO in opotekajočega se predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja.

Morda je takrat šprical

Bolečine v križu so zoprna reč. Od nekoga, ki je bil na sedanji položaj izvoljen kot Spitzenkandidat krščanskodemokratske Evropske ljudske stranke, bi sicer pričakoval, da je bil v mladosti deležen bistveno daljše katoliške vzgoje kot jaz. Morda pa je šprical, ko so jemali pokončno držo.

A naj bo takoj jasno: ne strinjam se z valom očitkov in ogorčenja, ki se je po objavi posnetkov vsul na Junckerja. Obstajata dve možnosti — in v obeh primerih si opotekajoči se Luksemburžan zasluži več sočutja kot ogorčenja.

Morda je res, kot so dejali njegovi predstavniki za javnost, da ga je napadel išias. Bolečine v hrbtu so huda stvar in iz tega se ne smemo delati norca.

Če pa je njegov passo doble rezultat popivanja pred tako pomembnim sestankom na očeh svetovne javnosti, gre tudi za bolezen, ki zahteva zdravljenje in ni razlog za posmehovanje.

Spoštovanje si je treba zaslužiti

Predsednik EK se je na pisanje o svoji domnevni opitosti odzval z izjavo, da zahteva spoštovanje.

Tukaj imam tudi sam — pri vsem sočutju — določene zadržke. Spoštovanje ni nekaj, kar dobiš na zahtevo. Spoštovanje si je treba zaslužiti. In najboljši način, da to dosežeš, je pokončna drža — ki poleg tega pomaga tudi proti bolečinam v hrbtu.

S pokončno držo imajo mnogi današnji evropski politiki kar nekaj težav. V času, ko zagovorniki liberalne demokracije kar tekmujemo v ogorčenju nad tistimi, ki z njenimi vrednotami delajo kot svinja z mehom, ne smemo pozabiti na odgovornost tistih, ki deklarativno podpirajo iste vrednote, a so s svojim ravnanjem, nedoslednostjo, dvoličnostjo, političnim kalkuliranjem, nenačelnim bojem za oblast, pomanjkanjem integritete ali preprosto z nekompetentnostjo ustvarili priložnost za nacionalistični in populistični comeback na evropsko in svetovno politično sceno.

Pomanjkanje nedoslednosti ELS

ELS (EPP), ki ji pripada tudi predsednik EK, je z odnosom do populizma v lastnih vrstah ilustrativen primer tega trenda.

V skrbi za čim boljši izkupiček na prihajajočih evropskih volitvah — in posledično za večji kos oblastne in finančne pogače — so pripravljeni pozabiti na vrednote, na katerih so njihovi predhodniki po 2. svetovni vojni zgradili evropski institucionalni, pravni, družbeni in ekonomski model kot obrambo proti nacionalizmu, populizmu in politiki sovraštva in delitev.

V svojih vrstah je EPP zato pripravljena obdržati vsakogar — tudi tiste, ki s svojim diskurzom in politiko spodkopavajo vrednote tiste Evrope, ki je imajo naši vrli politiki sicer vedno polna usta.

Takšno pomanjkanje nedoslednosti v obrambi lastnih vrednot spretno izkoriščajo politiki, ki na delitvah in sovraštvu gradijo svojo politično moč v vse več evropskih državah.

Izoliran incident in mainstream

Normalizacija in legitimizacija nesprejemljivega zaradi kratkoročnih političnih dobičkov postaja vsesplošen trend z izjemno nevarnimi dolgoročnimi posledicami.

Eden od zadnjih primerov pri nas je bila zastrašujoča odsotnost ustreznega političnega odziva na javno spogledovanje z neonacizmom — in to ne anonimnih internetnih trolov, ampak uradne kandidatke ene od političnih strank na nedavnih državnozborskih volitvah.

Prav neverjetno je, da imajo tisti, od katerih bi najprej pričakovali takojšno obsodbo in distanciranje, še vedno polna usta državotvornosti.

Glede na dejstvo, da smo našo državo ustvarili na podlagi podpore in sodelovanja večine Slovencev v zavezniškem boju proti fašizmu, v času osamosvojitve pa na vrednotah, ki so diametralno nasprotne tistim, s katerimi simpatizira nesojena poslanka, je takšno sklicevanje na državotvornost — milo rečeno — nekredibilno.

To kaže na obupno nizko raven politične kulture, odgovornosti in spodobnosti v slovenski politiki. En ali dva nesprejemljiva tvita imamo lahko za izoliran incident. Odsotnost ustreznega političnega odziva pa ta incident legitimizira in ga spreminja v mainstream.

Pomaga pa tudi proti išiasu

Živimo v času salonfähig populizma. Zanj niso krivi samo trumpi, orbáni in njihovi slovenski posnemovalci, ampak tudi in predvsem tisti, ki so populiste in nacionaliste povabili v dnevno sobo in se potrudili, da se v njej počutijo kot doma.

Rešitve iz te godlje ne moreta prinesti sprenevedanje in dodatna relativizacija osnovnih civilizacijskih vrednot, na katerih je Evropa gradila svojo povojno stabilnost in mir. Prinese jo lahko samo močna etična hrbtenica ter odgovorno, odločno in dosledno vztrajanje na teh vrednotah. Pa čeprav na račun parcialnih in kratkotrajnih političnih interesov.

Evropskim in slovenskim politikom, ki vsaj na deklarativni ravni zagovarjajo demokratične vrednote, zato svetujem predvsem pokončno držo. To ni samo najboljši, ampak tudi edini način, da obranimo Evropo, ki temelji na demokraciji, človekovih pravicah in demokratični vladavini prava.

Pomaga pa tudi proti išiasu. Ker če ne bodo pazili na hrbtenico, politikom preostane samo še to, da še bolj ukrivijo hrbet od sramote in obupa.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera v ponedeljek, 13. avgusta 2018, na spletni strani pa v torek, 14. avgusta 2018, pod naslovom Težave s hrbtenico. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.