S premikom v levo smo lahko zadovoljni, s kadrovskimi rešitvami zaenkrat ne

16.8.2018 / 06:10 1 komentar
Vidite, kako gre Levica vsem na živce? Zlasti SAB, SMC. Jasno. Moč se vedno prelije k tistim, ki so jeziček na tehnici.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vsi, ki predstavljamo levi del volilnega telesa, smo z razvojem dogodkov glede sestavljanja vlade zadovoljni. Iz vlade je najprej odletel Tonin. Ki s svojo kolaborantsko politiko uteleša najbolj nagnusne prakse slovenske politike.

Če bi bila jaz NSi, bi resno razmislila, kako na mesto predsednice stranke ustoličiti nazaj Ljudmilo Novak. Iz več razlogov.

Prvi je njeno nesprejemanje kolaborantstva z JJ. Drugi, politično strateški razlog pa je dejstvo, da je ona — in ne Tonin — oseba, ki lahko oblikuje resno desno krščansko stranko, ki je s svojo neodvisno držo do Janše zmožna pridobiti neopredeljene, bolj desno orientirane volivce. Tonin pa samo cepi Janševo volilno telo. In s tem gospodarju celo škodi.

Sklepanje kompromisov

A gremo nazaj k vladni koaliciji. Oziroma k dejstvu, da se stvari za večji del slovenskega volilnega telesa — ki je levo — trenutno odvijajo ugodno.

Vstop Levice v projektno sodelovanje z vlado je namreč obet bolj socialne politike.

Šarec, ki mu moramo po drugi strani priznati bistveno več političnih sposobnosti, kot mu jih je večina pripisovala, je pragmatik do obisti. Vlado bo vodil tako, da bo delovala. Sklepal bo kompromise med tistimi, ki jo sestavljajo.

O tem si lahko vsakdo misli karkoli. Toda spomnimo se, da je legendarna Madeleine Albright rekla, da je najpomembnejši element demokracije sklepanje kompromisov. V tem pa je Šarec mojster. Glede te veščine ga je že mogoče primerjati z Drnovškom.

Morda vendarle ni vse tako črno.

NLB je izgubljena

Zagotovo ni črno. In to zato, ker bo Levica, ki ji je v sedanji konstalaciji pripadel pomembno večji del politične moči, kot bi ji formalno pripadal po številu poslancev, poskrbela, da bodo vsaj nekateri projekti šli v vsaj približno pravo smer.

Recimo reforma zdravstva. Minimalna plača. Socialni transferji. Tako imenovana slovenska socialna država. Itd.

No, NLB je izgubljena. Ostaja pa še precej stvari, ki bi lahko bile za navadne slovenske državljane slabše. In ki bi z uvedbo Toninovega neoliberalizma to tudi postale. Zato si lahko oddahnemo. Za silo.

Na katero logiko pada Levica

Dobra novica je tudi, da si je Levica izborila pravico do dveh projektov na leto, ki jih bo vodila. Toda samo v primeru, če te priložnosti ne bo izrabila za izvedbo neoliberalnih projektov. Kot je recimo legalizacija konoplje.

Kajti Levica je žal že dokazala, da ji na nekaterih področjih — kjer gre za domačijske, generacijske, subkulturne in druge lojalnosti — ni zmožna razmisliti, kaj je leva politika in kaj ni.

Levica pada na logiko domačijske solidarnosti. Kar je sploh slovenska politična bolezen.

Če hoče vlada kredibilnega zunanjega ministra iz SMC, potem mora izbrati Brgleza. Česar pa Cerar v svoji vedno bolj izraziti politični neprištevnosti ne bo dopustil. Če bi bil politično prišteven, tega ne bi samo dopustil, ampak sam predlagal.

Cerar in Bratuškova bi morala biti tiho

Je pa zanimivo gledati, kako gre Levica drugim strankam koalicije na živce. V tem prednjačita Alenka Bratušek in SMC.

Razlog je jasen. Nesorazmerno velik del politične moči, ki se je prelil k Levici — in ki se vedno prelije k tistim, ki predstavljajo jeziček na tehnici —, omogoča tej stranki, da si lahko izposluje ali celo izsili rešitve, ki sicer ne bi bile sprejete.

In točno to je razlog, zaradi katerega bi zdaj želela v položaj Levice tudi SAB.

Alenka Bratušek in vsi drugi pretendenti za ta položaj bi se morali zavedati, da si ga preprosto ne zaslužijo. Bili so namreč pripravljeni sodelovati tudi s Toninom samo zato, da bi ohranili politično moč in položaj. Zato so politično kredibilnost izgubili.

V resnici bi morala biti Cerar in Bratuškova tiho. Predvsem onadva. Če želita koristiti sama sebi. Po vrsti napak iz preteklosti — recimo Cerarjev razhod z Brglezom, njegova prenapihnjenost, hlapčevstvo do EU itd. — sta lahko s položajem, ki ga imata, več kot zadovoljna. Čeprav je Bratuškova trenutno brez službe.

Cerarjevo pogubno nastopaštvo

No, tu smo zdaj že pri težavah, v katere drvi nova vlada.

Ideja, da bo Cerar zunanji minister, je za Slovenijo ne samo škandalozna, ampak skorajda pogubna. Človek, ki se pusti trepljati evropskim politikom kot kakšen vajenec in čigar zunanjepolitična stališča so bila dokazano hlapčevska do EU, bi bil za Slovenijo katastrofalen zunanji minister.

Če hoče vlada kredibilnega zunanjega ministra iz SMC, potem mora izbrati Brgleza. Česar pa Cerar v svoji vedno bolj izraziti politični neprištevnosti ne bo dopustil. Če bi bil politično prišteven, tega ne bi samo dopustil, ampak sam predlagal.

Cerar hoče moč. Moč. In še enkrat moč. In pozicijo, ki mu bo omogočila nadaljevanje njegovega politično pogubnega nastopaštva.

Židan bo v bistvu odstranjen

Vlada je na napačni poti tudi v tem smislu, da predlaga za predsednika Državnega zbora Židana. Morda ta gesta ustreza SD. In Židanu. Tako bo postal drugi najmočnejši politike. Toda samo formalno.

Vlada v nastajanju bi se namreč morala zavedati, da je prav kmetijstvo strateško najpomembnejši resor politike. Ne samo v Sloveniji. Ampak v svetu. Boj za hrano so v svetu mulitinacionalke že zdavnaj začele. Zato je treba imeti za kmetijskega ministra kompetentnega politika, ki ve, za kaj v kmetijstvu gre. In ki se zna postaviti za svojo državo.

Ni jasno, kdo bo kmetijski minister, ko bo Židan sedel na v resnici malo pomembnem položaju predsednika Državnega zbora. In bo tako kot pomemben politik dejansko odstranjen.

Če skratka sklenem: s premikom v levo smo lahko zadovoljni — s konkretnimi kadrovskimi rešitvami pa zaenkrat ne.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE