Na Radiu, glej, obrazek blöd Mateja Šurca, na licu levih solzic sled …
Da je nor levičar, nedorasel poklicu novinarja, Matej Šurc ni dokazal s tem, da je na Radiu Slovenija izrazil svoje osebno ekstremno mnenje — češ, če Šarec ne sestavi vlade, nam bodo zavladali “povampirjeni homofobi”, “lažni domoljubi”, “klerofašisti”, “koalicija sovraštva”, bla-bla-bla.
Ne. To je dokazal z odgovorom poslušalki — kakopak volilki SDS, a hčerki partizanov —, ki se je upravičeno pritožila gen. dir. RTV Kaduncu in varuhinji Todorovskijevi. Tako ji je zabrusil nazaj:
“Počaščen sem, da ste se prepoznali v moji oddaji [ob omembi] nevarnosti klerofašizma. To pomeni, da sem na pravi poti. Vaše pismo me utrjuje v prepričanju, da se je še naprej treba boriti proti zlu. Izražam spoštovanje do vaših staršev, partizanskih borcev. Na srečo se redko zgodi, da jabolko pade daleč od drevesa.”
“Smrt fašizmu, svoboda narodu!”
Wow!
Oseben problem. Sorry.
Čeprav je novinarska pristranskost v javnih medijih — od katerih pričakujemo vsaj ne preveč ekstremna mnenja, če že ne popolno uravnoteženost ali kaj šele neobstoječo objektivnost —, resničen problem, pa je treba vedeti, da še zdaleč ni edini.
Politični ali že kar državljanski fanatizem, ki ga je s tem odgovorom pokazal Šurc — in nenazadnje nesposobnost realnega ocenjevanja političnih razmer in predvidevanja —, je res zaskrbljujoč in sramoten primer neprofesionalizma. Ni pa to samo neprofesionalno.
Da kot človek v službi javnosti tako odgovoriš nekomu, ki ni bil zadovoljen s tvojim delom — in ti to niti ne preveč osorno očita —, moraš imeti oseben problem, ki je žal večji od službenega. Sorry.
Da se ponorčuješ iz človeka, ki ti je naklonil nekaj minut svoje pozornosti, in ga zraven še osebno užališ glede staršev, moraš biti totalno neempatičen do sočloveka, neskončno samovšečen in zaverovan sam vase, nezmožen osnovne prijaznosti, impulziven in dezinhibiran cepec, ki niti enkrat ne razmisli dvakrat.
Tega ti seveda ne dá ne FDV ne katerikoli drugi faks, niti 30-plus-letne novinarske izkušnje. To je pač kinderštube.
In če Šurc tega ni dobil že kot otrok, bi mu lahko v vseh teh desetletjih na Radiu osnove lepega vedenja in ravnanja vcepil kakšen urednik ali urednica, ki jih je že kar nekaj dal skozi.
Mitja Guess-Who Ribičič
Nazaj k inkriminirani oddaji. Poglejmo, kaj je v resnici rekel na koncu Labirintov sveta na 1. programu prejšnji petek.
Mateju Šurcu se pozna, da je star, izkušen radijski maček. Na kraju svog izlaganja o grozotah, ki prežijo na Slovenijo, če bi se na oblast zavihtel Janša, je tekst podložil z odlično poantirano, zelo kompatibilno glasbeno podlago.
Šlo je za slovensko zborovsko priredbo tako imenovane Asturiane, ponarodele revolucionarne pesmi španskih borcev, v naši glasbeni tradiciji znano pod partizanskim naslovom Na oknu, glej, obrazek bled na besedilo Mitje Guess-Who Ribičiča.
Skratka:
Zbor: “Na oknu, glej, obrazek bled, / na licih grenkih solzic sled …” [fade out]
Matej Šurc: “Evropo obvladuje desničarski populizem, okrepljen z reakcionarno ideologijo sovraštva do tujcev, sovraštva do drugačnosti. Takšna politika vlada na Poljskem, na Madžarskem, Češkem, v Avstriji, Italiji, pa tudi na Hrvaškem. Slovenija se nahaja v nevarnem okolju. Ali se ti, ki že dolge tedne kujejo koalicijo, sploh zavedajo, kaj čaka Slovenijo, če jim spodleti? Zavladal bo klerofašizem, obrobna NovaTV bo postala nacionalna TV, povampirjeni homofobi in lažni domoljubi bodo bruhali svoj gnev z oblastnih položajev. Slovenska politika ima še eno priložnost, da prekine to nagnusno koalicijo sovraštva, ki se razteza od Baltika do Jadrana. Slovenija morda še nikoli v zgodovini Evrope ni imela tako odgovorne naloge, kot jo ima danes.”
Zbor [fade in]: “Ponosen vrne se junak, / ovenčan s slavo svetlih zmag. / In vriskoma vrgel bo titovko v zrak, / ko stopil čez tvoj bo prag! / In vriskoma vrgel bo titovko v zrak, / ko stopil čez tvoj bo prag!”
Ideološka stališča?!
Na Šurčev faux-pas je enkrat za spremembo hvalevredno že v nedeljo opozorila Demokracija, malo pozneje pa je članek ponatisnila še Nova24TV.si in s tem sprožila val desničarskega zgražanja na družbenih omrežjih.
Tokrat jim razumevajoče dam prav. Ne strinjam se sicer z njuno prizanesljivo, čeprav seveda look who’s talking trditvijo, ki se glasi:
“Tak odgovor bi si lahko privoščil novinar zasebnega medija, nikakor pa ne novinar javnega medija, ki mora zagotavljati enakomerno zastopanost vseh ideoloških stališč v Sloveniji, ne glede na to, ali se z njimi strinja ali ne.”
Tega si ne bi smel privoščiti noben novinar. Neglede na to, ali dela za javni ali zasebni medij.
In predvsem: le zakaj bi katerikoli medij moral “zagotavljati enakomerno zastopanost vseh ideoloških stališč v Sloveniji”?
Ideoloških? Moj bog!
Oteževalna okoliščina
Petkov prispevek Mateja Šurca in njegov odgovor poslušalki ima seveda zgodovino in dodatno oteževalno okoliščino.
Pred nekaj meseci je Šurc nacionalistično nastrojenega komentatorja — in to še zdaleč ne anonimnega — na Twitterju zatrl z vprašanjem, “iz katere greznice s’ pa ti prilezu” in ga z velelnikom “marš” poslal “nazaj na gnoj”.
Matej Šurc je bil skupaj z Blažem Zgago leta 2007 sopobudnik tako imenovane Peticije 571 proti Janši, leta 2011–12 pa tudi soavtor trilogije o Janševem preprodajanju orožja.
To samo za lažje razumevanje — karkoli že si o tem mislite.