Kakšna norost pa je to? Kdo piše toliko razglednic? Ja. Aleš jih je pisal.

Pesnik, esejist, kritik in profesor Aleš Debeljak (1961–2016) v svojem življenju ni zbral samo na tisoče knjig, ampak je nakupil tudi na desettisoče razglednic. Nenehno je pisal sporočila na hrbtno stran reproduciranih podob in jih pošiljal v svet.

Izbor Debeljakovih razglednic je spremnimi teksti izšel pri Mladinski knjigi pod naslovom Saj grem samo mimo.

Obstaja več naslovov, na katere je skozi leta poslal več kot sto razglednic na leto. O njegovi navadi so za pričujočo knjigo napisali spomine in razmišljanja njegova soproga Erica Johnson Debeljak, prevajalec Aleš Berger, ameriški pesnik in prevajalec Andrew Zawacki, pisatelj Matjaž Pikalo in bosanski pisatelj Igor Štiks.

Prispevke dopolnjujejo reprodukcije razglednic, ki jih je pisal njim in drugim: staršem, sestri, prijateljicam in prijateljem, pisateljskim in profesorskim sopotnikom, svojim otrokom. Razglednice so svojevrsten hommage strasti Aleša Debeljaka — in mediju, ki izginja iz naših nabiralnikov.

Erica Johnson Debeljak: V nekem minulem življenju (odlomek)

Po kupovanju se je Aleš vrnil k naši mizi s snopom razglednic v papirnati vrečki z zapognjenim koncem. Kava se mu je že ohladila, a to ga ni motilo. Prisedel je in se brez besed lotil dela; in verjemite mi, to ni bila kakšna lahkotna kaprica, ko pošlješ nekaj bežnih pozdravov iz tuje dežele. To je bila industrija, masovna proizvodnja, tekoči trak za eno osebo.

Ni naslovil, napisal in nalepil znamke na vsako razglednico posebej kot kak prostočasni, amaterski obrtnik; prva faza sestavljanja produkta je bilo naslavljanje vseh razglednic naenkrat. Šele ko so bili vsi naslovi izpisani, se je lahko posvetil osnutkom osebnih sporočil za vsakogar posebej.

Razglednice je pošiljal široki, fiksni skupini naslovnikov — bližnji prijatelji, družinski člani, moji sorodniki v Ameriki — in manjši, spremenljivi skupini občasnih prejemnikov — komu, ki ga je ravno srečal na kakem pesniškem festivalu, tistim, s katerimi je trenutno sodeloval pri kakem projektu, posebnemu kolegu, ki mu je pred nedavnim naredil kakšno uslugo — in zato je iz čiste nuje vselej moral nositi s seboj tudi knjižice z naslovi.

Red proti neredu, nadzor proti kaosu

Kljub metodičnemu pristopu je bilo tudi v tej ključni fazi projekta mogoče zaznati oba nasprotujoča si pola Aleševega značaja — red proti neredu, nadzor proti kaosu.

Tu je namreč Aleševa učinkovita, izpopolnjena proizvodna linija naletela na arhaično zmešnjavo dveh starodavnih adresarjev, ostankov izrazito preddigitalne dobe. Imel je enega za slovenske prijatelje in kontakte ter drugega za mednarodne prijatelje in kontakte; mislim, da ju v več kot dvajsetih letih ni zamenjal.

Domači adresar je imel na prednji platnici zbledelo reprodukcijo neke napol gole ženske figure Egona Schieleja, zadnja platnica pa je že zdavnaj odpadla.

Mednarodni adresar platnic sploh ni imel, na zunaj je bil zaščiten z rjavim lepilnim trakom, notri pa s selotejpom, s katerim je pritrjeval še dodatne strani; vsa tista lepila so si brezupno prizadevala ohraniti skupaj krhko in razpadajočo zgradbo. 

Pri odpiranju teh miniaturnih knjižic si imel občutek, kot da vstopaš v grobnico davno mrtvega faraona, kot da si se nepričakovano znašel v skrivnem labirintu trohnečih pergamentov in hieroglifov z vrstami in vrstami skrbno izpolnjenih simbolov; nekatere vrstice so bile prečrtane s finimi čačkami, naslov pa na novo vnesen niže ali na nasprotni strani; begajoča mreža obkroženih številk in šifer, puščic in ločevalnih črt. Ah, kakšna potopljena Atlantida je to?

Po navdihu

Tu pa se je pisanje samih sporočil nekako odprlo naključju. Aleš je delal bolj po navdihu. Listal je po naslovljenih razglednicah, dobil idejo za katerega od prejemnikov, napisal kratko sporočilo in z zadovoljnim žarom načečkal svoje ime, kotički ustnic so mu zatrepetali v nasmeh.

Svoj kuli in snop razglednic je nosil s seboj vsepovsod. Redno je delal za eno od miz v vaškem lokalčku, pisal pa je tudi na terasi naših najetih sob, ko je kadil še zadnjo cigareto tistega dne, ali leže v senci edinega drevesa na plaži Kamenice, če smo bili dovolj srečni ali zgodnji, da smo zasedli tisto priljubljeno točko, ali sede v postelji, medtem ko sem jaz poleg njega drsela v sen s knjigo, odprto na prsih. V glavnem je bilo vsako sporočilo enkratno, čeprav so se na številnih razglednicah znašle tudi nekatere ponovljene in pogosto frivolne ključne fraze (“začasni paradiž”, “najsi blizu ali daleč”).

Tako je proizvodna linija počasi vijugala proti koncu procesa; predzadnji korak je bil nakup in lepljenje znamk. Aleš je znamke lepil z veliko in za družinske člane skoraj komično zbranostjo. Nikoli ni uporabljal gobice, čeprav je bilo razglednic veliko, lepilo na znamkah pa ogabnega okusa; vsako od znamk je pripravil z malomarnim, a odločnim zamahom jezika po lepljivi površini. Potem je navlaženo znamko trdno pritisnil na kartico, z dlanjo jo je stiskal nekaj dolgih sekund, da se med potjo niti slučajno ne bi mogla odlepiti. Te korake je ponovil štiridesetkrat, petdesetkrat, šestdesetkrat, kolikor je pač imel napisanih razglednic.

Veličastni ep, ki ga ne bo nikoli konec

In tako so minevali dnevi naših počitnic na morju. Koža nam je temnela, godli so škržati, srčni utrip se nam je lagodno usklajeval z ritmom poletnih valov, kupček dokončanih razglednic, pripravljenih za pošiljanje, pa je rasel in rasel, dokler nazadnje ni bilo več nobene neizpolnjene.

Čisto zadnji korak v proizvodnem procesu — pošiljanje, distribucija, dejanska oddaja razglednic in njihova končna dostava v druge roke, pred druge oči, druga srca — se je zmeraj zdel kot presenečenje, kot nekaj, kar se zgodi v paniki v primerjavi z vsemi tistimi sanjavimi urami, presedenimi po lokalčkih med listanjem po tistih dveh prastarih adresarjih, dolgih, vročih dneh, prebitih ob kopanju in branju na plaži vse to zadnjega možnega trenutka, ko je krog sonca že izginil pod črto morja. Bilo je, kot da imamo občutek, da bo to lenobno družinsko poležavanje, vijugavo in počasno minevanje dni, ki si sledijo na videz brez sprememb, trajalo in trajalo večno, kot da je ta tanki list začasnega paradiža, prepognjen v azurni ovojnici morja in neba, debela knjiga, veličastni ep, ki ga ne bo nikoli konec.

Kako trapasti smo bili! Kako naivni! Zakaj smo to jemali kot samo po sebi umevno? Kajti kar iznenada smo že čakali v vrsti za trajekt. Včasih je šlo tako na hitro, da Aleš sploh ni imel časa oddati razglednic z otoka, na katerem smo pač že bivali tistih nekaj brezskrbnih tednov.

V takih primerih smo se ustavili na bencinski črpalki na celini in Aleš jih je po polnjenju rezervoarja še izročil — v tisti fazi navadno že v plastični vrečki ali prevezane z elastiko, če mu je le uspelo najti dovolj dolgo — črpalkarju ali nič hudega slutečemu študentu, ki je za drobiž pomival vetrobranska stekla, ter ga zaprosil, naj jih odvrže v lokalni nabiralnik.

Mladenič je vzel v roke debeli paket, ga potežkal in za dolg, tih trenutek postal, potem pa nejeverno pogledal Aleša, ne da bi izrekel vprašanja, ki so mu nedvoumno begala po glavi: kakšna norost pa je to? Kakšne počitnice? Kdo piše toliko razglednic?

Saj grem samo mimo. Razglednice Aleša Debeljaka. Spremni teksti: Erica Johnson Debeljak, Aleš Berger, Andrew Zawacki, Matjaž Pikalo, Igor Štiks. Prevodi iz angleščine: Andrej E. Skubic, prevod iz hrvaščine: Višnja Fičor. Mladinska knjiga Založba, 2018. ISBN: 978-961-01-5261-3, 199 strani, 29,99€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Razglednice Aleša Debeljaka iz knjige Saj grem samo mimo so trenutno tudi razstavljene na plakatnih panojih na Krakovskem nasipu.