65. Pula (4.): Debele knjige, dolgi filmi in otoki, ki jih ni.

Osmi poverjenik režiserja Ivana Salaja je ekranizacija istoimenskega romana Renata Baretića [tudi v slovenskem prevodu, op. ur.]. Razen na hrvaškem filmskem festivalu v Puli je bil film prikazan že na festivalu v Münchnu. Snemanje na Hvaru, Braču, Zlarinu in v Rogoznici je trajalo 54 dni, budget pa je znašal na 4 milijone kun. 

Ob Franu Maškoviću v glavni moški vlogi je zaigral Borko Perić. Pravi, da se ne spomni, kdaj se je na snemanju nazadnje tako dobro zabaval. Bo že držalo. Tandem Mašković–Borić več kot dve uri dolg film naredi gledljiv in nenaporen.

Z dolgimi filmi je podobno kot z debelimi romani: če steče že na začetku, steče na mah tudi do konca. Eden tistih filmov, ki si ga lahko ogledajo tako oboževalke telenovel in Kemala kot gledalci bratov Kaurismäki.

Emigranti

Življenje na otokih in tamkajšnji prebivalci so tema več hrvaških komedij. Spomnimo samo na letošnji Comic sans, pa na Brešanova filma Maršal in Duhovnikovi otroci.

Tokrat gre za komedijo, ki je prava mala utopija in celo satira obstoječih in propadlih političnih sistemov. Njen vrhunec je kljubovanje naravnemu toku življenja in beleženje nepomembnih statistik.  Prebivalci fiktivnega otoka Trećić so starci, ki so se vrnili iz emigracije v Avstraliji. Njihova spika je mešanica angleščine, italijanščine in dalmatinskih dialektov. Nekaj, za kar so potrebni podnapisi. Mašković v vlogi Siniše je kazensko premeščen na otok z nalogo, da organizira lokalne volitve in organizira oblast. Seveda pa se starci ne pustijo kar tako.

Nakovana Gornja/Donja

Stranska tema migracij je hoten ali nehoten opomin gledalcu, da so ljudje v kriznih časih od nekdaj iskali prostor pod soncem, kjer bi jim lahko šlo bolje. Iz več krajev Dalmacije so v prvi polovici 20. stoletja beležili val migracij v Avstralijo in na Novo Zelandijo. Sama se spomnim ene takih vasi — sicer ne na otoku —, ki je sicer še na zemljevidu, a ne obstaja več, saj so se prebivalci izselili.

Gre za kraj Nakovana, kjer se zdi, da vstopamo v drug zgodovinski čas in prostor. Tam te res prestreže napis, da vstopaš v zgodovinski prostor. Kot da iz realnosti vstopaš v iluzijo. V Gornji Nakovani ni več nikogar, v Donji Nakovani pa, kolikor mi je znano, živi ena družina. Že konec 19. stoletja se je pričel val izseljevanja, po koncu 2. svetovne vojne, ko so se domačini vrnili v svoje od vojne opustošene hiše, pa so se vsi odločili za selitev. Starejši so naselili bližnje Lovište, mlajše generacije na drugo stran sveta.

Naslednje poletje, naslednje razsvetljenje

Tako je iluzija tudi otok Trećić, kjer ljudje živijo skonektani sami s sabo in drug z drugim. Verjamejo v duhove umrlih in imajo stkane vezi z morskimi živalmi. Ni vrag, da te tak kraj česa ne nauči ali vsaj za trenutek zaustavi.

Ko se vrneš, pa spet ista zajebancija. Vprašanje je samo, kaj boš storil. Lahko na vse pozabiš in počakaš na naslednje poletje in naslednje naravno razsvetljenje, ki zmore še iz politika znova narediti le človeka.

Od iste avtorice preberite o 65. Puljskem filmskem festivalu tudi tekste 65. Pula (1.): Kaj novega v HR kinematografiji? Ja, tudi filmi so vatreni. (16.7.), 65. Pula (2.): Jabuka ne pade daleč od drevesa (18.7.) in 65. Pula (3.): Sindrom pridne punčke je izmišljija in manipulacija (19.7.).