Pogovoriti se moramo o evtanaziji: Življenje je predolgo in ni vedno fer

20.7.2018 / 06:08 Komentiraj
Bog ve, kaj bo z mano. Toda ko jaz ne bom več jaz, ko ne bom več mogla poskrbeti zase, ko bom odvisna od drugih, potem …
NAROČI SE PRIJAVI SE

Teta je sedela v vozičku in gledala v neznano. Nenadoma se je dvignila: “Govori z mano slovensko, da ne pozabim.”

Začela sem ji pripovedovati, kaj sem počela vmes, ko se nisva videli. Toda njen pogled je odtaval v daljave. Čez nekaj časa se je za trenutek vrnila, se sunkovito nagnila naprej in zajokala: “To ni življenje!”

Teto sem videla po nekaj letih. Dokler sem imela avto, sva se videvali kar pogosto, pogovarjali pa sva se tudi po telefonu. Nazadnje sva bili v njenem stanovanju. Naredila mi je kavo, pašto, zraven pa ponudila gingerino in piškote.

Ponavadi sva vmes pregledali še vse rože v stanovanju in na vrtu. Dajala mi je semena in potem preverjala, kako se italijanske rože počutijo v Ljubljani. Učila me je italijanskih besed, jaz pa njo slovenskih.

Dve Gorici

Naša teta je Slovenka, ki je večino življenja preživela v italijanski Gorici. Teta je bila — vse me je zabolelo, ko sem napisala bila: teta je še živa! — živahna gospa. Govorila mi je, kako je bilo, ko je bila mlada. Takrat sta si s sestro — mojo taščo, ki je nikoli nisem spoznala — metali pisma skozi ograjo. Vsaka iz svoje Gorice. Daleč je bilo z vlakom in potem peš po Vipavski dolini na obisk k sorodnikom. Na žurih so včasih streljali in plesali. Njena mešanica slovenščine in italijanščine je duhovita zmes obeh jezikov.

Nazadnje mi je tudi govorila — takrat je bila stara nekaj čez devetdeset —, da hodi v cerkev tudi zato, da sreča ljudi svoje starosti, ker se sicer nima s kom družiti.

Mož in sin sta že dolgo časa pokojna. Že takrat je govorila, da ni v redu, da je še živa. Da traja predlogo. Da ni fer. Da s tem obremenjuje tudi obe hčerki in druge sorodnike. Sicer dvomim, da je naša teta kdajkoli kogarkoli obremenjevala.

“Nič ji ni, samo stara je.”

Avto je šel, denarja je bilo vmes malo, moji obiski Gorice so presahnili. Tokrat sem veselila tete še tem bolj. Zdaj živi pri hčerki. Hodi ne več. Stara je 95 let.

To ni več tista teta, ki sem jo poznala. Nekaj njenega sicer še tli v nemočnem telesu. “Nič ji ni, ni bolna, samo stara je,” pravi njena hčerka. Pogovarja se z njo, jo bodri, je pripoveduje štose. Bila sem vesela, da sem jo prišla obiskat, obenem pa mi je bilo hudo, da to ni več ona, čeprav sem videla njeno podobo.

Potem sem se z nečakinjo, ter njenim fantom in sinom odpeljala k njenim starim staršem. Dedek Jože je sedel v fotelju. Smehljal se je kot vedno, toda mislim, da me ni prepoznal. Demenca. Na otročje mu gre, malo težje tudi govori. Oba z ženo sta čez osemdeset. Ona žareče pripoveduje, da gresta povsod skupaj, da ji ni težko in da jima je lepo. Občudovanja vredna gospa. Jože je vedno pokal štose, še posebej v zvezi s številkami. Če se prav spomnim, je pri svojih 77 letih napisal serijo pesmi in štosov polnih številk.

Skratka, tudi on je zdaj človek, ki ni več on sam. Neka nova oseba je zasedla njegovo telo.

Tisti dan sem bila vesela vseh. Ampak zvečer, ko sem prišla domov, me je objela neka mehka, ne prav težka žalost.

Kaj bo pa z mano?

Na pragu petdesetih se vedno bolj sprašujem, kaj bo z mano, ko bom stara. Otrok nimam, moja penzija bo majhna, če bo sedanji sistem prišel skozi brez poškodb. Hmm, kaj pa če ne bo? Vem, da bom delala, dokler bom lahko. Da bom ostala radovedna, se še kaj naučila in tudi kaj zaslužila.

S prijateljico — ki ima moža in psa, otrok pa ne — se večkrat pogovarjava, da bi bilo dobro, da bi na stara leta živeli skupaj. Ker se nam bo ekonomsko in socialno splačalo. V vseh pogledih bomo skrbeli eden za drugega.

Sanjariva o pritlični hiši z vrtom, v kateri bi imel vsak svojo sobo. “Nujno rabimo sobo viška za osebo, ki nas bo masirala in hodila za nas v trgovino,” resno doda. Najin plan je iz pogovora v pogovor bolj preciziran. Alora, si mislim, kje bomo dobili pa denar? “Prodali bomo vse, kar bomo imeli,” je optimistična.

Prihodnost generacije prekarcev

Nimamo rednih služb, hvala bogu pa zaenkrat še imamo redna dela. Naši sedanji socialni prispevki polnijo sedanji proračun. Varčevanja za varno prihodnost si ne moremo privoščiti.

V državi starajočih se ljudi bomo morali vse bolj razmišljati o prihodnosti generacije prekarcev. Nekoč zaposlenih. Vse večjih revežev. Ljudi brez otrok.

Skrb na stara leta ni edini razlog, da imajo ljudje otroke. Otroci niso garancija za varno starost staršev. Toda nanje nekako gledam tudi kot na (naše) bodoče skrbnike. Rastejo v drugačen svet vrednot in nevrednot, drugačen svet dela, varnosti.

Včasih se mi zdi, da je med nami nepremostljiv prepad. Kot da bi se pogovarjali v tujih jezikih. Vem, sliši se usodno. Vsa naša druženja ne kažejo takih razlik. Iz dosedanjih izkušenj mi je jasno, da vsega ne morem predvideti in da življenje ubere včasih svojo pot. Neglede na naše želje in potrebe nas lahko prijetno ali neprijetno preseneti.

Bog ve, kaj vse se mi bo še zgodilo. Toda dokler sem prisebna, bi rada podpisala, da ko jaz ne bom več jaz in ko ne bom več mogla skrbeti sama zase, ko bom odvisna od drugih, potem …

Ja, zakaj pa ne. Pogovoriti se moramo o evtanaziji. Tam, kjer je dovoljena, to delajo pod točno določenimi pogoji. Če imamo za časa življenja pravico, da se sami odločamo o marsičem — in čeprav so te pravice vedno bolj samo navidezne —, zakaj nimamo pravice, da se odločimo, kako bi radi umrli?

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE