Sestavljanje koalicije v OŠ Zmaga Jelinčiča in v VVZ Jenny Marx (2.)
Neglede na to, kdo bo sestavil koalicijo — ali tudi če je ne bo nihče —, v vsakem primeru imam seznam političnih želja. Svoj seznam svojih želja, pa vendar najbrž ne nekompatibilen z drugimi volilci.
Obstajajo stranke, ki smo jih v Državnem zboru še pripravljeni nekako tolerirati kot opozicijo — nikakor pa jih ne bi radi videli v vladi.
Pod to alinejo je na mojem seznamu političnih želja na prvem mestu SNS. Nacionalisti so po mojem največja grožnja demokratičnosti in operativnosti, pa tudi strokovni in moralni kredibilnosti eventualne vlade, kakršna- in katerakoli že bo.
Populistov se je v slovenski politiki razmnožilo kar precej. Toda nihče ni v tem tako konsistenten in vztrajen — in neobvladljiv — kot Jelinčičevi.
Veliko je tudi takih, ki imajo maslo na glavi. Toda nihče ga nima toliko zmehčanega, žaltavega in razmazanega kot sam predsednik SNS.
DZ mast bi SNS fri
SNS mora ostati zunaj. Že to, da se jim je sploh uspelo uvrstiti v parlament, je prevelika in nezaslužena nagrada zanje.
Do Jelinčiča je treba biti strog, nepopustljiv in ciničen. Namesto začasnega predpredsednikovanja Odboru za zunanje zadeve naj mu v nadaljevanju širokogrudno prepustijo položaj predsednika Odbora za kulturo.
To je neškodljiva funkcija, na kateri bi se znal osmešiti, pri tem pa bi še skrbel za permanentno zabavo.
Naprej po lestvici: Po mojem bi morali ostati v opoziciji tudi SD in DeSUS — če omenim samo koalicijski partnerici iz zadnjega mandata. Dobro bi jima delo preživeti štiri leta v deprivilegiranem. Njim samim, da se v deprivilegiranem položaju spet priučijo malo skromnosti in ponižnosti. Državljanom pa tudi. Zlasti njihovim volilcem.
To bi seveda dobro delo tudi SMC — ki še sploh nikoli ni bila v opoziciji (razen sama sebi) —, ampak v imenu političnega pragmatizma nekdo pač mora dobiti nekaj, česar si ne zasluži.
Opozicija do nadaljnega
Na tretji strani pa je tudi jasno, da je Levica tipična opozicijska stranka za vse čase — ali vsaj do nadaljnega.
Levice si ne znam predstavljati v vladi. Verjetno si niti Levica sama ne zna predstavljati svojega sodelovanja v vladi.
Pa nič hudega. Vsaka posttranzicijska družba rabi radikalne, a tudi poštene, odkritosrčne in lepo vzgojene socialiste. Levica je v DZ edina protiutež dominantnemu in samoumevnemu neoliberalizmu.
Mimogrede, tako kot pred časom nad Ahilovo peto Luke Mesca se je pred kratkim Slovenije zgražalo nad domnevno škandalozno izjavo Levičinega Mihe Kordiša, da je NLB treba ohraniti v domači lasti.
Samo nekaj bom povedal: kdaj že mi je točno to razlagal pokojni Matjaž Gantar! Ja, on — eden najuspešnejših in najbogatejših slovenskih poslovnežev. Verjetno pa ste že tudi kdaj kaj prebrali od Jožeta P. Damijana in Vesne V. Godina. Tako da se prosim ne zgražajte preveč nad vrtcem Jenny Marx.
Levica ima preveč utopične, beri: osovražene politične ideje — to v zvezi s “portugalskim scenarijem” je samo PR —, da bi sodelovala v vladi. Že to, da je se je še kar prominentno uvrstila v parlament, je zanjo uspeh. Bi pa bila verjetno edina sposobna najti in izbrati kompetentnega ministra ali ministrico za kulturo.
Opomba: Kolumna v predelani obliki povzema nekatere dele teksta, objavljenega kot kolumna v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 15. julija 2018, pod naslovom Filter 55: Politični pragmatizem in/ali oportunizem?.
Jenny Marx (née von Westphalen) in Karl Marx, okrog