Hvala bogu, da je konec prvenstva! In hvala bogu, da Hrvati niso zmagali!

17.7.2018 / 06:08 2 komentarja
Nogometna blaznost: Hrvaška je zrcalna podoba Slovenije — samo še malo bolj potencirana, karikirana, izkrivljena.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Gledal sem večino tekem, vendar sem imel od četrtfinala naprej svetovnega prvenstva vedno bolj poln kufer. Veliko tekem je bilo tudi precej dolgočasnih. Če ni bilo suspenza v podaljških ali celo enajstmetrovk, vse skupaj ni bilo kdo ve kako napeto.

Zanimanje sveta je bilo orgiastično, vendar definitivno umetno napumpano. Ker nogomet. Ne toliko zaradi uživanja ob športu in nekaj fantastičnih golov, temveč zato, ker je tri do pet milijard Zemljanov verjelo, da je to res nekaj norega in neverjetnega.

TW shaming

TV Slovenija se je s prenosi nogometnih tekem ustrelila v koleno. Pa niti ne najbolj z Andrejem Staretom in njegovim smešnim komentiranjem.

Stare v resnici ni bil tako slab, kot se je razširil ljudski glas po družbenih omrežjih. Dejstvo je sicer, da je zadržan, ergo anahronističen športni komentator stare šole — in da nogomet očitno ni njegov najljubši šport (ali pa za nogomet ni najbolj emocionalno in retorično talentiran) —, vendar je bil predvsem žrtev objestnega tviteraškega shaminga.

Iz nekoga se pač moraš norčevati — pa čeprav iz dandijevsko blaziranega in zdolgočasenega komentatorja, ki ga niti gol ne vrže iz tira bolj kot avt.

Časi Andreja Stareta so minili, vendar si ni zaslužil, da bi ga od odhodu tretirali kot nesposobnega začetnika. Tako kot so ga tretirali tudi v njegovem uredništvu — če sem dobro razumel njegovo medvrstično tožbo na koncu zadnje tekme, ki jo je komentiral.

TV pekel

V televizijskem peklu naj se cvrejo vsi tisti športni komentatorji, ki za ekipe uporabljajo klišejske metafore: “zbornaja” (“zbornaja kamanda”) za Ruse, “vatreni” (ali celo “ognjeni”) za Hrvate, “rdeči vragi” za Belgijce, “Elf” za Nemce, “les Bleus” (ali celo “modri”) ali “galski petelini” za Francoze, “Azzuri” za Italijane itd. — do “belih baletnikov” za Real Madrid, če gremo še onstran prvenstva.

Športni komentatorji oz. športni novinarji nasploh so najbolj nepismeni ljudje v medijih. V funkcionalno nepismeni Sloveniji še tem bolj.

Edini kliše, ki ga med letošnjim svetovnim prvenstvom nisem slišal, je bila besedna zveza “okroglo usnje”. To mi ne vliva upanja, da se stanje izboljšuje, ker je bilo drugega stereotipnega besedičenja več kot dovolj.

Senzacionalizem globalne evforije

Tudi Televizija Slovenija je na koncu podlegla senzacionalizmu globalne nogometne evforije, ki je v nekaterih delih Evrope izbruhnila po nedeljskem finalu.

Da bi nazorno prikazali čustva in razpoloženje navijačev, so v Francijo — in to v zakotni Lille! — dispečirali dopisnika iz 112 kilometrov oddaljenega Bruslja, v 140 kilometrov (od Ljubljane) oddaljeni Zagreb pa izredno dopisnico.

To je bil popoln fiasko. Po vseh peripetijah — in protestih novinark, ki so jim mimoidoči navijači že v Rusiji skakali v kader in jih objemali, poljubljali in celo šlatali —, si je TVS drznila poslati v Zagreb v osrčje podivjane rulje novinarko, ki je predvidljivo doživela točno to. To je (v malo bolj mačistični obliki) doživel celo naš človek v Lillu.

In vse to samo zato, da bi plačniki RTV prispevka dobili občutek, kako navdušeni so na licu mesta Francozi in Hrvati nad uspehoma svojih ekip.

Hrvaške zasluge

Za velik del letošnje slovenske nogometne blaznosti imajo zasluge seveda Hrvati. Da se je njihovi reprezentanci uspelo uvrstiti v finale, je bilo za Slovence skoraj tako dobro in neverjetno, kot da bi prišla v finale naša enajsterica.

Tako smo lahko od blizu opazovali, kako se utrga narodu, ki hlepi po samopotrditvi in mednarodni afirmaciji. Tudi Slovence je v tem smislu zadovoljilo že ničkoliko vrhunskih športnikov — tudi v ekipnih športih —, a še nikoli v tem butastem kraljevskem športu in na najvišjem globalnem nivoju.

Karikirana podoba

Slovensko navijanje za Hrvate je hecen fenomen. Jasno je, da srce sicer nevtralnih navijačev ponavadi bije za defavorizirane, za kao bolj simpatične gverilce, partizane, upornike, alternativce, underdoge.

Toda s tem pojasnimo recimo naklonjenost do reprezentance Islandije — ali magari privoščljivost do Nemcev, Portugalcev, Argentincev in Brazilcev, če že ne Angležev —, ne pa tudi privrženosti do Hrvatov.

Nogometno navijaštvo je morda zadnje ali vsaj zadnje normalno in kolikor-toliko sprejemljivo pribežališče nacionalizma oz. načina razmišljanja v okvirih nacionalne pripadnosti kot posplošnega kolektiva.

Hočem reči, da Slovencem ne bi prišlo na misel, da bi navijali za Avstrijce ali za Madžare ali kaj šele Italijane, če omenim samo sosede. Ne v nogometu ne v kateremkoli drugem športu. Po mojem zato, ker v Hrvatih vidimo svojo zrcalno podobo — samo še malo bolj potencirano, karikirano, izkrivljeno.

Metafora moči?

V finalu sem sicer navijal za Hrvate, vendar je bilo jasno, da še niso dorasli vlogi svetovnih prvakov. Še malo manj dorasli kot Francozi. Na tem svetovnem prvenstvu ni bila nobena ekipa dorasla vlogi svetovnih prvakov — predvsem ne tiste, ki so veljale za favorite (Nemčija, Brazilija, Argentina), pa tudi ne tako imenovane velike, favorizirane, ki bi lahko po dolgih letih ali celo desetletjih spet enkrat zmagale.

Po zmagi Francije je nek pameten levičar v slovenski sekciji Twitterja razglasil naslednje:

“Tako kot pred 20 leti je zmaga francoskih nogometašev v finalu svetovnega prvenstva čitljiva kot metafora moči multikulturalizma.”

No, to. Francosko zmago je z nogometnega stališča približno enako težko razložiti kot s sociološkega oz. političnega. In kaj bi šele rekli, če bi zmagali Hrvati! Verjetno bi pisali še večje neumnosti, kot če bi — ali če nekega dne bodo — zmagali Slovenci.

Da ne bomo šimfali samo hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarović in njenega objemanja in poljubljanja v stilu Jeana-Clauda Junckerja: tole je nekdanja hrvaška predsednica vlade Jadranka Kosor z navijaško opremo. — [Fotografija: Twitter]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE