59. Jazz (1.): Komunizem, štanca in folklora proti jazzu? Ne sekirajte se!

V sredo zvečer se je s tremi odličnimi koncerti začel 59. Jazz festival Ljubljana — samo dva dni prej pa sem prebral članek, ki pove vse že z naslovom: Kako je klavrno končal džez v mestu, ki sovraži to kozm[o]politsko, urbano in ameriško glasbeno zvrst.

Klavrno? Končal? In da ga mesto sovraži? O čem tu govorimo? O jazzu?

Za začetek bi bilo treba dosmrtno prepovedati pisanje o jazzu vsakomur, ki uporablja poslovenjeno pravopisno različico “džez”.

Podskupina na tej črni listi so tisti, ki “džez” izgovarjajo “džéz” — z ozkim e-jem. Tem bi bilo treba dosmrtno prepovedati obiskovanje jazz koncertov, dokler ne sprevidijo zmote in se ne naučijo pravilne izgovorjave.

Pisec članka — ki bi mu človek lahko zmotno pripisal, da je jazz fan — kriví za zaton te glasbene zvrsti razmah uličnih glasbenikov, kakršna sta recimo guslar pri Hotelu Slon (ali Kresiji) in naše gore list harmonikar v narodni noši na Tromostovju.

Komunizem je pustil posledice tudi na jazzu

In to še ni vse:

“Zaradi ideoloških predsodkov džeza [sic!] pri nas nikoli nismo družbeno povsem sprejeli. Ker je ameriški, univerzalen, kozmopolitski in zlasti urban, so džez [sic!] preganjali v povojnih letih, težave z umeščenostjo v kulturni prostor pa ima ta glasbena zvrst še danes.”

“Narodnozabavne viže, ceneni pop in predvsem poplava južnjaškega melosa so za Ljubljano tudi po zaslugi osebnih preferenc gradonačelnika Jankovića postale del turistčne ponudbe edine evropske prestolnice, v kateri boste zaman iskali džezovski [sic!] lokal.”

Ah, ja. Komunizem je res pustil posledice. Pa ne v tem smislu, da danes v Ljubljani ni jazz kluba, temveč take, da krivdo za to pripisujemo cenzorjem, ki so leta 1950 ali kdaj slovenskim ur-jazzistom govorili, da bi morali igrati kaj domačega.

Fast-forward v leto 2018.

In če že vprašate, v Ljubljani ni jazz kluba zato, ker ga Gajo ni bil sposoben voditi. Kot gostinec ni znal ponuditi in prodati niti steklenice (več kot ene znamke ali dveh) piva in kozarca spodobnega vina — kaj šele, da bi kot poslovnež v njega kaj vložil. Ne prej v kleti na Beethovnovi ne nazadnje na vrtu Društva pisateljev.

Najbrž pa tudi kot old school jazzist ne ve več dobro, kako (in komu) se jazz publiki nasploh postreže.

Omenjeni članek je v tem smislu samo neoliberalna ataka na subvencije, ki jih dobiva DSP, enkrat za spremembo zakrinkana s kulturno preferenco.

Čeprav je pri vsem skupaj tudi Društvo vredno svojega denarja, da ne bo pomote.

Ne delajmo drame iz jazza

Da je Jazz festival Ljubljana — in jazz nasploh — izgubil velik del svoje publike, je dejstvo. Dejstvo je, da del krivde za to nosijo tudi organizatorji in promotorji, ki so dolgo, predolgo vztrajali pri ekskluzivni ponudbi jazza za (naj)bolj ortodoksne fane, ki so se pač postarali in še sami naveličali.

Dejstvo pa je tudi, da je pričakovanje, da bo jazz — spet ali na novo — ne vem kako popularna zvrst, ki bo parirala hitom na Radiu 1, iluzorno. Jazz ni za vsakogar, pa da ga jebeš. Pa če je še tako ljudski in dostopen.

V vsakem primeru je jazz manjšinski žanr, ki ne bo nikoli (več) mogel konkurirati pop glasbi, kaj šele populistični in žalibog nekvalitetni. Tako pač je. Jazz skladbe in jazz albumi so bili na vrhu top lestvic najbolj poslušanih in prodajanih plošč nazadnje okrog leta 1960.

Ne delajmo iz tega drame. Niti se ni treba zato trkati po prsih in se delati elito, če smo slučajno med temi redkimi “izbranci”.

Kristijan Kranjčan, Dave Holland, Zakir Hussain

Še vedno trdim, da je škoda, da se je Jazz festival Ljubljana preselil v Cankarjev dom — čeprav se zavedam, da mu glede na osip publike drugega ni preostalo.

Še vedno pa tudi verjamem, da se bo JFLJ nekega lepega junija preselil nazaj. Ko bo privabil nazaj staro publiko in vzgojil novo, mlado.

Mislim, da je na dobri poti. Koncept zastonj koncertov se je zadnjih nekaj let zdel malo za lase privlečen, vendar se je letos sprevrgel — morda tudi po zaslugi dveh soselektorjev (poleg standardnega Bogdana Benigarja še Edina Zubčevića in Dré Hočevarja).

Konferenca

Tako je JFLJ v sredo zvečer otvoril Kristijan Kranjčan, tako imenovani Drumming Cellist — ja, tolkalec in čelist (hkrati) —, ki je zlasti navdušil s special guest starom Janezom Dovčem na Macu (oz. na orgelskem balkonu) in s komadom, na katerega sta zaplesala dva baletnika.

Moram priznati, da me kakšna koreografija že dolgo ni tako navdušila — še najmanj seveda na jazz festivalu. In s tem seveda nočem omalovaževati glasbe.

Kranjčan sam je rekel, da je vesel, da je nastopil pred Daveom Hollandom, ker mu je bil v življenju ena glavnih inspiracij. Se sploh ne čudim: sam sem spet slišal Hollanda v živo prvič po skoraj 40 letih in je bil boljši kot kdajkoli. (No, razen mogoče na Conference of the Birds iz leta 1973.)

Indijsko glasbo sem včasih kolikor-toliko poslušal po hipijevski kulturni dolžnosti, sicer pa me iskreno ni pretirano zanimala. Še manj pa multi-kulti perkusionisti. Ampak to, kar je v sredo z kontrabasistom Daveom Hollandom in saksofonistom Chrisom Potterjem počel na tablah Zakir Hussain, je fenomen zase, ob katerem sem padel dol kot še nikoli.

Mladi jazzisti

MTF feat. Sub-Lime, ki so nastopili po dvojnem koncertu v Gallusovi dvorani v parku pred Cankarjevim domom, so postavili na laž trditve, da je jazz v Ljubljani “klavrno končal”.

Sozvočne kombinacije jazza in rapa — in nenazadnje tudi ne Murata, vsaj ne v živo — še nisem slišal. Bend oz. dva benda sta vlila optimizem tudi širše: da v Ljubljani (in najbrž tudi kje drugje) obstajajo propulzivni mladi jazzisti, ki bodo to glasbo furali naprej in jo s pomočjo prizadevnih impresarijev in množeče se publike popularizirali, da bo pribljubljena kot prej. Ker je ne bo mogoče več preslišati.