Jakobinci: “SDS bi res zmagala, če bi zmagala z absolutno večino. Pa ni.”

21.6.2018 / 06:10 3 komentarji
Pa pride 28 intelektualcev in reče, da nam prvič v 28-letni zgodovini svobodnih volitev ni bilo treba voliti taktično!?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Intelektualcem, ki so pristavili lonček k zaustavljanju desnice z dramatičnim pismom tako imenovanim levim oz. levosredinskim strankam — da ne bi kdo slučajno le kolaboriral z SDS pri oblikovanju koalicije —, bi rad zastavil nekaj vprašanj.

Sicer se imam za kolikor-toliko pametnega, vendar ne do te mere, da bi se imel za intelektualca. Naj mi prosim razložijo, ker ne štekam (vsega).

Apel je podpisalo 28 zaskrbljenih državljank in državljanov z doktorati. Trdo jedro jakobincev tvori 19 pismoukov od tistih 34, ki so lani oktobra dobrohotno pokroviteljsko napisali pismo javnosti Zakaj Pahor ni primerna izbira za predsednika Republike, pri čemer jih 15 tokrat ni zraven, pridružilo pa se jim je 9 drugih.

No, vidite. Če bi takrat upoštevali njihov nasvet, danes ne bi imeli predsednika, ki favorizira Janšo za mandatarja. Aja, ampak potem Šarec ne bi zdaj sestavljal alter koalicije …

Kakorkoli, pustimo zdaj te counterfactualse.

Stilna bravuroznost

Všeč mi je ta stilna bravuroznost podpisanih intelektualcev, da v pismu eksplicitno sploh ne omenjajo SDS in da desničarje na nekem mestu omenjajo s hudobno, a posrečeno metaforo “avtoritarne politične formacije”.

Žal pa to ne odtehta njihove nesposobnosti za analizo političnih razmerij in izbir. Takole namreč pravijo:

“Volivke in volivci, morda sploh prvič, niso bili prisiljeni voliti taktično, onkraj izbire programov in osebnosti, ki jim najbolj ustrezajo. Posledično se je oblikoval nadvse izenačen demokratični levosredinski blok brez dominantne stranke.”

Halo?! Ali prav razumem, da hočejo povedati, da smo na teh volitvah volili tiste stranke, ki smo jih hoteli, ne pa kot ponavadi po sili razmer nekih drugih samo zato, da ne bi dali svojega glasu tistim, ki jih nočemo videti na oblasti?

Ali je skratka mogoče, da si intelektualci drznejo reči, da te volitve niso bile v resnici plebiscit o tem, ali se nam zdi SDS sprejemljiva za na oblast? Najmanj mesec dni pred volitvami je bil Janša osrednja tema povzetkov in generalizacij strankarskih programov in predvolilnih medijskih agend. V skoraj treh tednih po volitvah še vedno ne govorimo skoraj o ničemer drugem kot o tem, ali bo šel kdo z zmagovalcem v koalicijo.

Pa pride 28 intelektualcev in reče, da nam prvič v 28-letni zgodovini svobodnih volitev ni bilo treba voliti taktično!?

Kakšna so to pravila tekmovanja?

Argumentacija — pa ne samo ta konkretna, intelektualna —, da SDS ni dobila toliko glasov, da bi se smel Janša potegovati za sestavo vlade ali jo bog ne daj celo zares sestaviti, neupravičeno pospravlja na smetišče zgodovine ta demokratični princip, da mandatarska predpravica pripade tistemu, ki je dobil največ glasov.

Trditi, da so druge stranke skupaj dobile več glasov in da bi zato morale oblikovati vlado, v bistvu pomeni, da bi morala SDS zmagati z absolutno večino glasov. Po tej logiki bi Janša smel sestaviti vlado šele v primeru, če bi SDS dobila več kot 50% glasov.

Kakšne so to volitve? Kakšna so to pravila tekmovanja? Da lahko SDS legitimno zmaga samo v primeru, če dobi najmanj pol glasov? Naj ena stranka sama premaga vse skupaj ali pa nič? Ali bi v tem primeru intelektualci izkoristili priložnost, da ostanejo tiho?

In po drugi strani: da bi morali veljati za zmagovalce volitev tisti, ki so razfrčkali svoje glasove samo zato, ker so prepričani, da so sami, na svojem, ne skupaj močnejši — in to ne toliko močnejši za vladanje kot za preprečevanje vladanja drugemu —, je prav tako skregano z demokratičnimi principi.

Strankam, ki se zdaj vidijo v možni, a malo verjetni vladi, je skupno predvsem to, da so proti Janši. Prav. Če koga to politično zadovoljuje, naj bo. A dejstvo ostaja, da že pred volitvami niso bili in delovali kot ekipa. Zato tudi ni nobenega razloga, da bi si zdaj seštevali glasove in se razglašali za zmagovalce.

Moralna kredibilnost

Intelektualci zaključujejo:

“Koalicija s politiko nestrpnosti, izključevanja, laži in ščuvanja bi pomenila zgodovinski poraz mlade demokracije ter verjetni poraz in odhod na smetišče politične zgodovine tistih strank, ki bi obrnile hrbet svojim volivkam in volivcem.”

Še ena neumnost. Oblastiželjnim levosredincem — kamor prištevam vsaj LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS — v resnici ne preostane drugega, kot da se sprijaznijo z vstopom v koalicijo z Janšo. Samo to jim lahko omogoči dolgo- ali vsaj srednjeročno politično preživetje.

Če bodo vztrajali pri svojem antijanšizmu, se bo namreč zgodilo naslednje:

  • prvič, če tudi njim ne bo uspelo sestaviti vlade in da bo vrli predsednik hočeš-nočeš razpisal še ene volitve;
  • in drugič, tudi če bodo vlado le nekako sestavili, bo predčasno razpadla.

Toda v vsakem primeru bodo na naslednjih volitvah — pa če bodo že letos ponovne ali pa čez leto ali dve predčasne — plačali tako ceno, da se ne bodo nikoli več pobrali.

Kar tudi ne bi bilo slabo.

O moralni kredibilnosti intelektualiziranja proti politiki nestrpnosti, izključevanja in ščuvanja z nestrpnostjo, izključevanjem in ščuvanjem pa raje kdaj drugič.

Maximilien François Marie Isidore de Robespierre (1756–1794, giljotiniran), okrog 1790. — [neznan avtor, Wikipedija]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE