Demokracija je za neoliberalce samo ovira pri reprodukciji premoženja

Pred časom sem v tekstu Demokracija v verigah: Sužnjelastniški izvor novodobnih ekonomskih teorij na podlagi knjige zgodovinarke Nancy MacLean Democracy in Chains: The Deep History of the Radical Right’s Stealth Plan for America opozarjal, da je sodobna (neoliberalna, novoklasična) ekonomska teorija globoko utemeljena na rasističnih temeljih.

Prvič, zavzemanje za zaščito lastninske pravice kot primarnega postulata ekonomske svobode je bilo od sredine 19. stoletja naprej dejansko utemeljeno na zaščiti lastninske pravice nad sužnji. In drugič, intelektualna podstat nobelovca Jamesa Buchanana, glavnega predstavnika teorije javne izbire (“public choice theory”), je bila utemeljena na rasističnih premisah: na konfliktu med ekonomsko svobodo in politično svobodo.

Buchanan je dajal prednost ekonomski svobodi — svobodi bogatih, da razpolagajo s svojo lastnino — pred politično svobodo, torej pred demokracijo množic, ki bi lahko z redistribucijo omejile ekonomsko svobodo bogatih.

Pravica v rokah ulice

No, nova knjiga zgodovinarja Quinna Slobodiana Globalists: The End of Empire and the Birth of Neoliberalism kaže na enake, fašistične idejne korenine evropskih začetnikov neoliberalnih pogledov oziroma libertarcev — von Misesa, Hayeka, Schumpetra, Roepkeja in drugih.

Ko so bile recimo v Avstro-Ogrski leta 1907 prve volitve na podlagi univerzalne volilne pravice moških, so nekateri poznejši ekonomski libertarci proti temu protestirali. Ludwig von Mises je bil zgrožen, ker so z volitvami “socialdemokrati dali pravico v roke ulice“. In zelo zadovoljen, ko je policija v neredih pobila nekajdeset sindikalnih protestnikov. Za Misesa in sodobnike je bila grozovita misel, da je vodenje države organizirano od spodaj namesto od zgoraj.

Za zaščito premoženja

Slobodianova knjiga brilijantno na sedmih “momentih” opisuje evolucijo v osnovi fašistične ideologije zgodnjih evropskih libertarcev.

Libertarci so bili ostro proti demokratizaciji odločanja v državi (prek volitev) in proti pravicam južnih narodov, da se osvobodijo izpod kolonializma. Zavzemanje za ekonomsko svobodo in pravice intelektualne lastnine je bila dejansko krinka za zaščito premoženja bogatih pred morebitnimi redistribucijskimi posegi države. Z demokratizacijo odločanja bi lahko izvoljeni predstavniki sledili volji ljudskih množic in z davki ogrozili premoženje elite.

Reprodukcija, ne redistribucija

Slobodian v knjigi tudi odlično predstavi, da prvi libertarci dejansko niso bili proti državi kot taki in njeni regulaciji, temveč so se bali, da bi z demokratizacijo odločanja države prišlo do poseganja v premoženjske pravice bogate elite in da bi si izvoljeni predstavniki ljudstva bog ne daj začeli prizadevati za družbeno pravičnostjo.

Libertarci so iskali nevtralni koncept — v smislu neodvisnosti od države —, ki bi jim na konceptualni ravni omogočil, da upravičijo pravice elit do reprodukcije in ne redistribucije njihovega premoženja.

Tak koncept so našli v pojmu trga kot objektivne, brezprizivne institucije izven dosega demokratičnega, kolektivnega odločanja.

Libertarci so se tudi zavzemali za prenos odločanja na nadnacionalne ustanove in za mednarodna pravila igre, da bi trge zaščitili pred demokratiziranimi državami in zahtevami ljudstev po večji enakosti in družbeni pravičnosti.

Darwinovski mehanizem

Nič ni bolj fašističnega kot nereguliran trg, ki deluje kot darwinovski evolucijski, preživetveni mehanizem najpremožnejših. In nič ni bolj fašističnega od tega, če ta trg postane globalen in univerzalen. Ko ga demokratične države ne morejo več regulirati. To je mehanizem, ki idealno reproducira premoženje obstoječih elit in korporacij.

Ta fašizem nadnacionalnih pravil lahko vidimo v evrskem območju, kjer evropska in globalna finančna elita lomita hrbte večjim in manjšim državam, ki poskušajo na podlagi demokratično oblikovanih zahtev prebivalcev uveljaviti družbeno pravičnost ali vsaj zaščititi minimalne socialne pravice. Zlomili so Grčijo — in samo vprašanje časa je, ali bodo zlomili tudi Italijo.

Brez ingerenc

Demokracija je za elite samo ključna ovira pri reprodukciji premoženja. To je razlog, zakaj elita plačuje neoliberalne oziroma libertarne ekonomiste, da fašistično in rasistično podstat njihovih zahtev zapakirajo v navzven nevtralna, objektivna in neprizivna pravila prostega globalnega trga, nad katerimi demokratične vlade nimajo nobenih ingerenc.

Čez nekaj tednov sem povabljen na okroglo mizo slovenskega neoliberalnega, libertarnega podmladka, ki pod sponzorstvom velikih tujih korporacij organizira diskusijo o zaščiti pravic intelektualne lastnine. Obe knjigi, Slobodianova in od MacLeanove, bosta dobra osnova za mojo diskusijo.

Opomba: Tekst je bil objavljen v soboto, 16. junija 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Zgodovina neoliberalnih ekonomskih idej je zgodovina fašistične ideologije njihovih avtorjev. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.