Svetlana Makarovič: “Jaz nikoli nisem pela Druže Tito mi ti se kunemo.”

27.5.2018 / 06:08 Komentiraj
“Preprosteži ne vejo, kaj je rdeča zvezda. Čeprav je hecno, a ne, da so jo nosili do konca. Janša in njegovi verniki.”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Svetlana Makarovič je v slovensko javnost najprej vstopila kot pesnica in zablestela. Potem je k poeziji dodajala še mojstrske pravljice, šansone, kolumne … — in svoj moralni kánon.

Rodila se je 1. januarja 1939 v Mariboru. Živela je v Slovenski ulici 10, dokler se družina ob zavezniškem bombardiranju Maribora ni preselila v Ljubljano. Veliko pozneje, pravi, je spet stopila v to stanovanje. “Parket je tako čudovito škripal. Drugih občutkov ni bilo.”

Z njo sem se pogovarjala dva dni pred petkovim koncertom Nosil bom rdečo zvezdo.

Glorija Lorenci: Zdaj sem vas našla v vaši hiši v Žabji vasi. Živite pa tudi v varovanem stanovanju doma starejših v Trnovem. Kdaj tu, kdaj tam?

Svetlana Makarovič: Kaj lažjega me vprašajte. Nenehno sem med tu in tam. Pred koncertom tukaj lažje delam, zato sem zdaj v Žabji vasi, po koncertu pa se najbrž pridem zgrudit v Trnovo. Tu sem v varovanem stanovanju, ki je občinsko, sem najemnica. In kar je v tem stanovanju zelo dragoceno, je gumb za alarm.

Zdaj torej tukaj naklepate koncert Nosil bom rdečo zvezdo. Kako?

Treba je ponoviti songe, treba je pripraviti osnovo veznega teksta, treba je premisliti, kaj obleči, vse to. Zdaj pojem, sicer imam hreščeč kadilski glas, ampak moja šansonska ekipa me je prisilila, da pojem. Malo, ne preveč.

Kar nekaj podob je v naši kolektivni zavesti povezanih z vami: mačke, ciganska muzika, kajenje in zdaj še rdeča zvezda.

Začelo se je pravzaprav takrat, ko so nekateri desničarji začeli pljuvati po partizanstvu in so v parlamentu hoteli doseči prepoved pojavljanja rdeče zvezde. Nemudoma sem sedla za šivalni stroj, sešila zastavo z rdečo zvezdo in jo obesila čez balkon. In tam visi. Ta čas ji dela družbo še katalonska zastava.

Pljuvanje po partizanstvu, češ da je bil narodnoosvobodilni boj pravzaprav mit, da je šlo za bolj ali manj posamezne gverilske skupine, ki so največkrat bežale, če že niso bežale, pa so se umikale. Ob takšnih podlostih desnice mi je zavrela kri.

Res je, da je treba kritično gledati v preteklost, še bolj pa v sedanjost. In izreči nekaj stvari: da se je v Jugoslaviji zgodilo ogromno krivic, in zgodile so se pod zlorabljeno rdečo zvezdo. Ne pod pravo zvezdo, ne pod pravim komunizmom.

Takrat so bile tri vrste državljanov. Prvorazredni so bili partijski funkcionarji, za njimi so bili navadni člani partije. Tisti, ki nismo bili v partiji, smo bili odrinjeni na rob. Najbolj pa smo jih dobivali po glavah tisti, ki smo bili vabljeni v partijo, pa smo vstop odklonili. Jaz sem ga dvakrat.

Težko, da bi se vam tožilo po starih totalitarnih časih. Rdeča nostalgija vas tudi ne grabi?

Povejmo: Goli otok je bila zloraba rdeče zvezde. Kar se je zgodilo Pučniku, je zloraba rdeče zvezde. Napad JLA na Slovenijo je bila zloraba rdeče zvezde. In zdaj bodo prav tisti, ki so v prejšnjem sistemu nosili rdečo zvezdo — pa niso bili vredni tega, da jo nosijo —, pljuvali po njej?

Anton Krkovič je bil letos spet v akciji za preprečitev koncerta, Inštitut za domoljubne vrednote tudi. Desničarji vam zmeraj priskrbijo krasno reklamo.

Krkovič je pač preprostež, ki sploh ne razume pomena rdeče zvezde. Čeprav je hecno, a ne, da jo je nosil vse do konca Jugoslavije, pa Janša in mnogi njegovi verniki tudi. Jaz nikoli nisem pela Druže Tito mi ti se kunemo, Krkovič in Janša najbrž zase tega ne moreta reči. Slednjič pa gre tudi za namerno nerazumevanje ali pa za nesposobnost razumeti, kaj simbol rdeče zvezde, rdečega pentagrama pomeni.

Rdeča zvezda je simbol avtohtonega antifašizma, simbol emancipacije podrejenih slojev, multikulturnosti …

Združevanja, svobode, upora … Če pa sežemo daleč v preteklost — to je poganski simbol, veliko starejši kot križ, in simbolizira zagovor proti zlu. Dolgo časa se je pojavljal na zibelkah otrok in je bil prisoten tudi v edini avtohtoni slovenski veri, to je staroverstvo, poganstvo, ki je častilo boginjo Živo. Njen tempelj je bil na Blejskem otoku, na katerega se je zdaj podelala Cerkev.

Če je partizanstvu vzeta vrednost, postane domača kolaboracija s fašizmom in nacizmom opravičljiva.

Jasno kot beli dan. Cerkev ni nikoli priznala svoje krivde za kolaboracijo, za to, da je naivne mlade ljudi nagovarjala k domobranstvu. Vatikan je bil šele osma država, ki nas je priznala. Dolgo so odlašali s tem priznanjem, postavili ostre pogoje in očitno jim je bilo ustreženo. Navsezadnje ima danes Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji v svoji lasti najlepše dele naše dežele. In si celo drzne sebe imenovati civilna družba. To ni nobena civilna družba, ampak je prikrita veja oblasti.

Cerkev ni nikoli priznala svoje krivde za kolaboracijo, za to, da je naivne mlade ljudi nagovarjala k domobranstvu. Vatikan je bil šele osma država, ki nas je priznala. Dolgo so odlašali s tem priznanjem, postavili ostre pogoje in očitno jim je bilo ustreženo.

Žlehtnobo oprostim, podlosti nikoli

Vsekakor ste del državljanov — vemo, katerega — pošteno razpištolili. V enem od desnih medijev beremo: “Lani so se domoljubi zbrali v Facebook skupini z naslovom Onemogočimo orgijo rdečih prascev in prasic, na Kongresnem trgu pa so se zbrali s slovenskimi zastavami, karantanskimi panterji in grbi Vojvodine Kranjske. S seboj so prinesli tudi bobne, piščalke in trobente, kar želijo ponoviti tudi letos.

Kar naj pridejo. Lani jih je spodila policija, pa jih bo še letos. Za varovanje pa smo seveda morali poskrbeti. Kakšno imajo šele oni na svojih bombastičnih shodih! Ta koncert smo financirali sami, okoli 30.000€ smo plačali iz svojih žepov. V duhu pravega komunizma: vsak da toliko, kolikor more.

Meni gre zdaj finančno dobro, ker se mi vrača minulo delo, ker dobivam tantieme. In hočem živeti kot komunist. Se pravi, če imam več, kot potrebujem za sebe in svoje mačke, mora ostanek denarja iti za dobro stvar. Nočem biti kapitalistična krastača, ki sedi na kupu denarja in nikomur nič ne privošči.

Komu privoščite?

Ustanovila sem humanitarni sklad čezvesoljske Sapramiške in tja dajem denar za dobre stvari. Za revne otroke, za Palčico, begunce, za brezdomne živali — in tudi za ta koncert.

Zmeraj podrezate v neko nevralgično točko družbe, a ne?

No, prav udobnega življenja zaradi tega nisem imela. Če govorim, me napadajo. Če pojem, tudi. Zdaj, ko nastopamo s Pinkoti, rada citiram besede Pinka Tomažiča: “Vzeli so nam svobodo, toda pesmi nam ne morejo vzeti. Bolj ko nas bodo zatirali, več bomo morali peti.”

Ko sem bila v Jugoslaviji kritična do nekaterih potez Komunistične partije, sem krepko občutila posledice. Zdaj pa se ti naši domoljubneži, jaz pravim domojebneži, poslužujejo enakih diskvalifikacijskih metod, kot so se jih nekdanji pokvarjeni partijci. Če bi mogli, bi me najbrž z veseljem poslali na kakšen Goli otok.

Mislim, da je bil Matej Bogataj tisti, ki je enkrat zapisal, da sprožate besne reakcije in da ste ob njih videti nekako tako kot mačka, ki se skrbno in počasi umiva pol metra od skrajnega dosega pasje verige, zagnani čuvaj pa svojo službo opravlja do roba hripavosti in izčrpanosti.

Ha, to pa mi je všeč! Jaz ne dobim pene na usta in žlehtnobo lahko oprostim, ne pa tudi podlosti. In neumnosti, ki je neodpustljiv greh. Denimo: mi vemo, zakaj priznati Palestino, Katalonijo, Kurdistan. Neumni ljudje pa rečejo: “Oh, če se to zgodi, bo pa v Sloveniji kmalu veljalo šeriatsko pravo.” In bolj ko je izjava neumna, glasneje in pogosteje jo je treba kričati. Naščuvati se dá samo neumne ljudi, verjemite.

Do vašega izrekanja javnost pač nikoli ni ravnodušna, to tako ali tako veste.

Ja, in veliko ljudi je z menoj, tudi veliko mladih, kar me veseli. Hočejo izvedeti, kaj se je dogajalo pred 2. svetovno vojno, med njo, po njej, kaj se dogaja zdaj. To so živi, krasni ljudje.

Treba je povedati, kaj je Jugoslavija prinesla pozitivnega, žlahtnega, naprednega in pravičnega. Bila je med prvimi državami na svetu, v kateri so ženske dobile volilno pravico, prva država na svetu, ki je prepovedala izraz pankrt, ki je izenačila pravice nezakonskih otrok z zakonskimi, ki je zagotavljala pravico do dela in do plačila za delo. Vse to se zdaj razblinja v eno veliko nesnago. V svetu je bila znana in ugledna. Slovenijo pa bodo še dolgo zamenjevali s Slovaško.

Ko nestrpnost dobi krila, je tudi sovraštvo nevarno blizu.

To je neka intoksikacija, ki se ponavlja. Ne morem razumeti nestrpnosti do beguncev. Vsak migrant, tudi ekonomski migrant, beži pred hudimi razmerami, pred lakoto, nasiljem. In to, da se v Kolpi utapljajo ljudje in da ta država to tako mirno gleda, namesto da bi jim takoj pomagala, se mi zdi svinjarija brez primere. Pa jim ne pomaga, samo trupla utopljencev poiščejo.

“Jebi se, slinar!”

Sočutje do migrantov ni najbolj politično unovčljivo. Pravzaprav je bolj unovčljivo, da jih odklanjaš. SLS na predvolilnih jumbo plakatih sporoča “Slovenija ni samo Ahmad”.

Eh, revčki, tako brez vsake soli, niti humorja ne premorejo. Kaj za vraga pa jim lahko ta ubogi Ahmad stori hudega?! Nas, ki pravimo, da je treba beguncem pomagati, pa označujejo za lažne domoljube prav tisti ljudje, ki vedno kvakajo o krščanskih vrednotah in ljubezni do bližnjega.

Zakaj pravzaprav ne vstopite v stranko? Z Levico imate veliko skupnih pogledov na preteklost in sedanjost.

Nikakor. V nobeno. V nobeno. V nobeno. Tudi v Levico ne. Me pa malo žalosti, da ne znajo leve stranke stopiti skupaj. Nikoli nisem bila v nobeni stranki in nikoli ne bom, pa sem bila velikokrat vabljena. Tudi na tem koncertu ne nastopajo politično aktivni ljudje, z izjemo Lare Jankovič.

No, tu je še Primož P. Ram Siter, o katerem sploh nisem vedela, da je član Levice. Ampak glede na to, da je bila Lara tako surovo napadena po govoru v Dražgošah, sem takoj sklenila, da jo je treba zaščititi, in zato je dobrodošla na koncertu. Primož pa je avtor pesmi Nosil bom rdečo zvezdo in je dovolil, da tudi koncert poimenujem po tej pesmi.

Pred skoraj dvajsetimi leti ste tudi rekli, da ste poezijo “amputirali od sebe”. Aprila letos pa ste predstavili novo pesniško zbirko haikujev Naj bo poleti, še prej je izšla Zima vezilja.

Ja, včasih se mi že spahuje od vsega zarečenega kruha.

Očitno je nekaj poezije še zmeraj deponirane v vas.

Bojim se, da ja. Da sem odkrila haiku poezijo, je kriv Boris A. Novak, ker sama nisem vedela kaj dosti o tej pesniški obliki, zmeraj sem si rekla, da je to nekaj za Japonce pač, ne za nas. Lepega dne, niti ne vem, kje, sem naletela na haiku japonskega avtorja. Tako gre: “Kača je odšla, / oči pa, ki so me gledale, / so ostale v travi.”

Vaš prvi haiku?

“Steklene niti. / Kdo veze nove steze? / Zima vezilja.”

Ali pa ta: “Šipek je vzcvetel / na robu prepadnih skal. / Zora Konjajev.” Odkod ta haiku? Poznate Zoro Konjajev, nekdanjo partizansko zdravnico?

Pojma nimam, od kod je k meni prišel ta haiku. Eno se je z drugim stopilo in je bil v meni. Zore Konjajev ne poznam osebno, zame je pojem dobrega, pokončnega, pravičnega človeka, ki naravnost pove, kar je treba povedati.

Kot je tudi povedala predsedniku Pahorju, zakaj odklanja njegovo povabilo, da se udeleži uglednih slovesnosti ob pokopu posmrtnih ostankov trupel iz Hude Jame. Preveč svojih najbližjih je izgubila v vojni. Po pravici je bila prizadeta ob vabilu na pokop izdajalcev in okupatorjevih sodelavcev.

Tudi meni je Pahor poslal vabilo na ta isti dogodek. Vrgla sem ga v koš in si mislila: “Jebi se, slinar!”

“Svetlana Makarovič: “Če bi mi kdo predlagal, naj grem na botoks, bi ga usekala.” — [Fotografija: Glorija Lorenci]

Tudi meni je Pahor poslal vabilo na ta dogodek [pokop izdajalcev in kolaborantov]. Vrgla sem ga v koš in si mislila: “Jebi se, slinar!”

Ste opravili s strahom pred smrtjo? Z vsemi strahovi?

Ne z vsemi. Jasno, da me je strah tega, da bom nemočna ali da bi me ujel kak Alzheimer. Ne bi si pa želela postati Boris Pahor. Zabožjo voljo!

Stoštiriletnica s škatlo cigaret pred sabo — točno tako kot zdaj —, na škatli pa napis “Kadilci umirajo mlajši”. Bilo bi čisto v vašem slogu.

Si predstavljate? No, moje telo, ki je bilo dolgo časa moj prijatelj, me zdaj počasi izdaja. Počasi se sesuvam, od časa do časa mi kaj odpove. Zdaj sem že skoraj polrobot. Imam slušni aparat, umetne zobe, umetni kolk, operirano sivo mreno … Kar naprej flikat to staro mašino je pa res nadležno.

Eh, malo pa vam je že žal, da ne bi več videli pelina, svetlina, kačjih pastirjev …

In ledenih sveč, skozi katere sije luna! Vedno ko jih vidim, si rečem: mogoče zadnjič. Zebe me kot psa in še kar gledam. Tega se moram odvaditi.

Kako je v domu starejših v Trnovem?

Vsi so zelo prijazni z menoj.

Vi z njimi tudi?

Seveda. Prijaznost se s prijaznostjo vrača. Saj prav dosti ljudi ne poznam. Ko se srečamo, se lepo pozdravimo, v glavnem so to starejši ljudje in je normalno, da komu pridržiš vrata, če prihaja s hojico ali vozičkom, to je človeško in normalno.

Janez Stanovnik je tudi v Trnovem. Udarita kakšno debato?

Eh, bolj redko, Janez je še bolj gluh kot jaz. Seveda pa je povabljen na koncert kot častni gost. Prvi dve vrsti sta za častne goste, ki so dobili posebna vabila. Stari partizani, borci. Osebno sem spoznala tudi partizanskega komandanta Franca Severja Franta. Dokler bom dihala, ne bom dovolila, da kdo izključuje in ponižuje takšne častne ljudi.

Slišim, da se veliko družite z mladimi.

Ja, pridejo. Včasih celo naletim na kakšno skupino majhnih vrabčkov iz vrtca in malo poklepetam z njimi, jim natrosim nekaj pravljičnih misli, in ko rečem recimo ob petkih “trnovski vrabčki smejo dobiti sladoled”, jih to razveseli.

Niso pa seveda vsi otroci prijetni. Imam posebno naklonjenost do begunskih otrok. Vsi otroci tega sveta so naši otroci. Vsi. Če sem čisto iskrena, se pa strašno raznežim pri črnskih otročkih, pri tej temni lepoti. Kakšen je tak, da bi ga dala v žep in ga nosila na toplem, da ga ne bi zeblo.

Pravzaprav nisem mislila otrok, mislila sem mlade ljudi. Vas upajo nagovoriti?

Včasih je treba koga opogumiti. Ja, eni pa imajo res tremo. Ne vem, kaj vse o meni so slišali, in ko vidim, da bi, pa si ne upa, moram priti naproti, ker čutim, da je to mladič, ki se me celo rahlo boji.

Ste že morali to podobo malo donegovati.

Ne, mislim, da je to prišlo kar samo. No, mogoče pa le imam nek, kot se temu reče, materinski čut. Nikoli si nisem želela imeti otrok, bog ne daj, ampak kamniti zvon pa tudi nisem. In marsikomu sem pomagala. Kar je pravzaprav neke vrste egoizem, ker je meni takrat lepo.

Dobro se namreč spomnim otroštva, ko sem tako hrepenela po rečeh, ki so jih drugi imeli. Ko je Miklavž nosil darila in so sosedovi otroci bili bogato obdarjeni, ker so bili starši obrtniki, jaz pa sem dobila samo svinčnik. Ta občutek krivice se ne izgubi. Tudi ko od svojega kupčka zlatnikov del podarim nekomu, ki nima nič, mi je lepo in se imam rajši. Spet egoizem. Zato tudi ne prenesem, da se mi kdo zahvaljuje. Ga kar v rit pošljem.

Čudno pravzaprav, kako ene stvari iz otroštva ne nehajo boleti niti pri osemdesetih.

No, saj nehajo, ostane pa brazgotinica za spomin. In znorim od besa, ko gledam kregarijo v parlamentu, ali imajo vsi otroci pravico do malice ali ne. Takrat pa prekolnem državo tisočkrat. Edini bog, ki ga časti ta prekleta država, je kapital. Vam povem, da bogatuni potrebujejo siromašne okrog sebe, ker je to še edino, kar jih veseli. Da se lahko postavljajo.

Včasih se sprašujem, ko gledam kakšnega bogatuna, ali je srečen. Saj ne more biti. Mogoče je celo največji siromak, ker nikoli ne bo vedel, ali je ljubljen. Nikoli ne bo vedel. Pretirano bogastvo prinese s seboj strašno premraženost in osamljenost.

Ste bili kdaj v življenju brez denarja?

O, ja. Pa tudi brez hrane, brez stanovanja. In je prav, da je bilo tako, ker zdaj vem, kakšen občutek je, ko moraš prodati zadnje rokavice za krožnik krompirja. Ne smem pozabiti, kako je, če si lačen, ne smem pozabiti, kako je, če si premražen in če imaš mokro v čevljih, če nimaš prenočišča. Zato lahko imam odprte roke in srce za vse, ki bežijo pred kakršnokoli stisko.

Niste pa nikoli bili brez prijateljev.

Zmeraj manj smo skupaj. Starajo se kot jaz, eni zbolijo, moja Jasna, moj najljubši človek, je umrla konec lanskega poletja. Nje še dolgo ne bom prebolela. Pustila je za sabo strašno praznino v meni in njej sem tudi posvetila zbirko haikujev Naj bo poleti. Bila je moja prijateljica več kot trideset let, najbolj zvest, žlahten človek, edini, ki me je res do kraja poznal in me imel rad."

Spremljate predvolilna soočanja?

Tako, tako. To ni moj svet, zdi se mi sicer prav, da bi bila nova vlada leva, ampak najbrž ne bo. Spet se bomo torej morali boriti za pravico do splava, spet bodo rehabilitirali kolaborante, mogoče bodo na meji res streljali tiste, ki ne bodo mogli pokazati krstnih listov. Zato bo treba glasno in ostro govoriti in več peti, kot bi rekel Pinko.

No, dobro vas je spet videti korakati v popolni bojni opremi.

Včasih se sprašujem, ja, pa kaj še delam na svetu, osemdeset let bom kmalu stara, potem pa sem kar naenkrat spet na odru. Ne morem nastopiti kot stara krevlja. Ne smem šepati, ko pridem na oder. S tem bi razveselila preveč sovražnikov. Se je že treba pametno obleči in naličiti. Če bi mi kdo predlagal, naj grem na botoks, bi ga pa usekala.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v soboto, 26. maja 2018, pod naslovom Svetlana Makarovič: Nočem biti kapitalistična krastača na zlatnikih. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE