Slepi za ljubezen: Če lastno identiteto čutiš samo v dvoje, je vse fake

Živo imam v spominu zgodbo, ki mi jo je nekoč povedala babica. Tako živo, da še danes ne vem, ali je sploh resnična. Že kot otrok sem zbirala zgodbe, čeprav je bilo za punce takrat bolj aktualno zbiranje barvastih prtičkov in plakatov z boy bendi.

Spomnim se tudi, da sem babico znova in znova spraševala, kako sta se z dedkom spoznala. A čeprav se spomnim tudi te zgodbe, je name največji vtis vtis neka druga. Verjamem, da sem jo z leti sama pri sebi predelovala, dokler se ni navzela napol sanjske podobe.

Gre pa nekako takole:

Ko je babica skozi gozd nesla pravkar sešito poročno obleko, je opazila, da jo nekdo zasleduje. Baje je pospešila korak, morda je celo začela teči. Obračala se je nazaj, da bi ga vsaj v obris prepoznala.

To je vse, kar se je zgodilo v tej zgodbi.

Toda včasih se zgodi največ, ko se nič ne zgodi.

V ljubezni je kao vse dovoljeno

V ljubezni se največ zgodi, ko se nič ne zgodi. Recimo: če se partnerja o stvareh ne pogovarjata, ne moreta pričakovati, da se ne bo nič zgodilo in da bosta lahko živela blagoslovljeno kot Pepelka in njen princ do konca svojih dni.

Moja izkušnja je drugačna. Imela sva ure in ure debat. Vedno sem mislila, da sem del para, ki se zares pogovarja. A kaj, ko sem tudi pri tem ravnala podobno kot pri zgodbi iz otroštva. Pogovore sem v mislih tako dolgo predelovala, da sem jih sprocesirala v nek drug pomen.

V ljubezni je kao vse dovoljeno, mar ne? Fikcija, flirtanje, varanje, grde besede, prelomljene obljube, polomljeni stoli. Ni da ni. A najbolj zjebejo laži. Pa ne laži kogarkoli. Grdo boli, ko sami sebi lažemo tako zelo, da si še sami verjamemo. Čeprav si ne bi smeli niti najmanj.

Ker pač brezpogojno ljubimo

Ob nedeljah popoldan vedno slišim prepir iz stanovanja na drugi strani dvorišča. Začne se s povišanimi toni, konča pa s histeričnim jokom. Nazadnje je bilo slišati res burno. Toda oddahnila sem si, ko sem ugotovila, da moški glas, ki se ponavadi najbolj dere, tokrat samo navija za Fiorentino.

Ko hodim po naši ulici, se včasih sprašujem, kdo sta in ali ju druži ljubezen.

Ljubezen nima nič opraviti s človekovimi destruktivnimi vzorci. Varanje, grde besede, prelomljene obljube in polomljeni stoli so samo destruktivni vzorci in ne ljubezen.

A tudi to znamo preobleči v ljubezen. Ker pač brezpogojno ljubimo. Saj to je bit ljubezni, mar ne? Brezpogojno sprejemanje drugega. Čeprav v resnici samo brezpogojno sprejemanje sebe.

Veliki Mr. Gatsby, mag fake identitete

Moj prijatelj pravi, da je ljubezen sveti gral človeštva, ki ga iščemo. Zanj je to pač treasure hunt.

Toda recimo: kaj boš pa iskal, če nimaš kaj najti? Če nimaš pojma, kdo prebiva v tebi, tudi ljubezni in njenih detajlov, ki se jih oprijemamo v temačnejših momentih, ne boš videl.

Če ti ženska odstopi zic na busu, boš mislil, da je to naredila zato, ker zgledaš prestar, da bi stal. Če ti je prodajalka v slaščičarni šenkala sladoled, je to naredila, ker je videla tvoje cunje in ker misli, da nimaš denarja.

In če nimaš pojma, kdo si, si slep za ljubezen.

Prvi pogoj za ljubezen je po mojem identiteta. Če rabiš drugega, da ti dá vedeti, ali si živ ali mrtev, med teboj in ljubeznijo zeva vrzel. Če lastno identiteto čutiš samo v dvoje, je vse fake.

Toda vseeno se “prebijamo naprej, čolni proti toku”. Kot veliki Mr. Gatsby, mag fake identitete.