Koristni idiot brez fige v žepu Vili Kovačič mi gre na živce
Vili Kovačič mi gre na živce. Po mojem gre celi Sloveniji na živce. Celo tistim, ki mu glede referendumske pobude z zvezi z Drugim tirom dajo načeloma prav in ki so prepričani, da so referendumi pomembno sredstvo državljanskega odločanja.
Še več! Kot utelešenje klene kverulantnosti gre Vili the Kid na živce celo tistim, ki se tožarijo za vsako figo z najbolj za lase privlečenimi argumenti.
Vili Kovačič je utelešenje tega, da je slovenska politika lahko odvisna od trmastega posameznika, ki si je nekaj vtepel v glavo. Od poljubnega anonimusa, ki od svojega stališča in cilja za nič na svetu ne odstopa, čeprav mu konkretne številke — ne kakšne brezvezne in prazne besede — že drugič dokazujejo, da mu za njegovo uzurpatorsko samožrtvovanje nismo niti malo hvaležni.
Ker čevlji so pogodu, méč se loti.
Za začetek, Vili Kovačič nas ima za norca. Potem ko je po prvem porazu s pomočjo Ustavnega in Vrhovnega sodišča izsilil še en referendum o Drugem tiru, zdaj po drugem porazu napoveduje še eno pritožbo — in to z naslednjim argumentom:
“Referendumsko vprašanje je bilo zavajajoče. Ljudje so mislili, da glasujejo za [D]rugi tir, v resnici pa so glasovali za koruptiven zakon.”
Neverjetno.
Referendumsko vprašanje na prvem in ponovljenem referendumu (24.9.2017 in 13.5.2018) je bilo obakrat isto in se je glasilo takole:
“Ali ste za to, da se uveljavi Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača–Koper (ZIUGDT), ki ga je sprejel Državni zbor na seji dne 8. maja 2017?
Referendum je bil ponovljen zato, ker da si je vlada nedopustno financirala referendumsko kampanjo. Zdaj, ko si je ni financirala — in ko Kovačiču, glej-glej, ponovno ni uspelo (čeprav tokrat zaradi kvoruma) —, pa je iz rokava potegnil drugi adut. Ker čevlji so pogodu, méč se loti. Zdaj se bo pritožil zaradi domnevno zavajajočega referendumskega vprašanja! Istega vprašanja, s katerim na prvem referendumom očitno ni bilo nič narobe.
Podtaknjeno vprašanje?
Ne znam si predstavljati, da bi kakšno sodišče ugodilo Kovačičevi pritožbi zaradi zavajajočega referendumskega vprašanja — ampak ne bi se čudil, če bi.
No, Kovačičeva trditev, da je bil glas za Drugi tir — zaradi nevednosti ali raztresenosti ali politično funkcionalne nepismenosti volilcev ali česa? — v resnici glas za “korupten zakon”, zveni kot dober vic, vendar je kot napovedani argument za domnevno nelegitimnost referenduma precej stupidna.
Vsakemu otroku je (bilo) jasno, da rabimo Drugi tir in da ga obenem ne rabimo pod takimi pogoji in na tak način, kot ga je predvidel ZIUGDT. Skoraj dve leti se je cela Slovenija fanatično prepirala v stilu Drugi tir ja, ampak ne tako, in do onemoglosti tehtala argumente ter koristi in tveganja.
Nakar pride že drugič poraženi Kovačič in predrzno reče, da ne priznava rezultatov glasovanja, ker da je Cerar volilcem podtaknil vprašanje — in to šele zdaj, drugič, čeprav je bilo prvič isto —, na katerega bi raje ali celo nehote odgovorili pritrdilno!
Pošten dvoboj
Osebno sicer ne verjamem, da ima Vili Kovačič nekaj privatnega ali celo zločestega za bregom. Absolutno ne. Človek se mi zdi preneumen in obenem prepošten, da bi delal za svojo osebno korist — niti za moralno, politično — ali za korist nekoga drugega. Kaj šele komurkoli v škodo. Vsaj ne pri polni zavesti in ne iz hudobije. On je samo tako samovšečno in pravičniško trmast in predvsem politično dezinhibiran, da ne prenaša poraza. Niti poraza v poštenem dvoboju.
Ker to je bil pošten dvoboj, ta dva referenduma. Bolj za Kovačiča kot pa za Cerarja. Odločitev sodišča, da vlada v predvolilni kampanji ne bi smela agitirati za svoj prav, temveč zastopati vsa stališča, se nam lahko zdi kot krivično dosojena enajstmetrovka tik pred koncem tekme — če smo slučajno navijali za nepremagljivo vladno enajsterico —, toda Kovačič kljub sodnikovi pomoči ni zmagal, ampak izgubil. Ker je igral s premalo igralci.
Za to pa si je popolnoma sam kriv, saj ekipe očitno ni znal motivirati. Ker je amater. Ni in ni mu bilo jasno — pa saj ni bil edini —, da se ljudem ne ljubi preveč poglobljeno in predolgo ukvarjati z nekim infrastrukturnim projektom. Neglede na to, ali ga vneto podpirajo ali pa se jim zdi čista katastrofa.
Večina si je po mojem mislila, češ, začnite že enkrat graditi ta prekleti Drugi tir, sicer ga nikoli ne boste ali kdo ve kdaj. In po možnosti brez referenduma. Kaj nas s tem morite!
Kaj je državljan K. pravzaprav dosegel
Sicer pa je državljan K. ves čas hvaležno opravljal nehvaležno funkcijo koristnega idiota. Prilaščali so si ga vsi, ki so imeli bodisi kaj pametnega pripomniti v zvezi z Drugim tirom, ali pa so si samo hoteli nabrati nekaj političih točk na Cerarjev račun. Vsi so ga imeli za svojega, on pa je rinil in rinil naprej, ne zavedajoč se manipulacij in fig v žepih namišljenih zaveznikov.
Vili Kovačič je dosegel veliko. Sforsiral je referendum in potem še ponovitev referenduma, vmes pa za dobro vago (resda malo pozno) bistveno pripomogel k strmoglavljenju navidez nezrušljive vlade.
Na referendumu ali na kar dveh referendumih je sicer izgubil, vendar si tega ne sme gnati k srcu, saj je nasprotnikova zmaga samo Pirova. Ker če nič drugega, gradnjo Drugega tira je tako rekoč lastnoročno odložil za nedoločen čas — upajmo samo, da ne v nedefinirano prihodnost.
Kaj še hoče Vili Kovačič? Naj zdaj pobere šila in kopita.