(Frank Zappa &) The Grandmothers of Invention v KŠ v nedeljo in nikoli več
The Grandmothers of Invention so ena od najboljših in najbolj verodostojnih, tako rekoč certificiranih možnosti za live on stage podoživljanje glasbe Franka Zappe in njegovih Mothersov. V nedeljo nastopajo v Ljubljani že drugič — in kot priletne babice tudi zadnjič. To je poslovilna turneja GMOI.
The Grandmothers of Invention so in niso tribute band. Po eni strani sicer so, ker ekskluzivno preigravajo repertoar The Mothers of Invention in ker se — excuse my French — šlepajo na priljubljenost originalnih izvajalcev in predvsem na staro slavo in priljubljenost ikone alternativnega rocka Franka Zappe.
Po drugi strani pa še zdaleč niso tribute band, ker niso fake, ampak originali. Z avtentičnimi identitetami. Če že na koga, se šlepajo sami nase. Ustanovna člana Grandmothersov sta namreč igrala z Zappo že pri prvotnih Mothersih: to sta danes 85-letni saksofonist Bunk Gardner (od 1966 do 1969) in prav toliko stari klaviaturist Don Preston (od 1966 do 1974).
Hardcore
Poleg Gardnerja in Prestona bo v Kinu Šiška z nami tudi samo 64-letni bobnar in klaviaturist Ed Mann (samo 64 let), tokrat sicer v vlogi samo perkusionista z “melodičnimi in nemelodičnimi, realnimi in percipiranimi kladivci” (z Zappo od 1978 do 1988), in bobnar Christopher Garcia (z GMOI od leta 2002).
Grandmotherse sta Gardner (alias John Leon Guarnera) in Preston ustanovila že leta 1980 in sporadično nastopala z zdaj temi, zdaj onimi nekdanjimi člani Mothersov in zunanjimi glasbeniki. Po smrti Franka Zappe pa bolj intenzivno.
Frank Zappa (1940–1993) je v svoji približno 25-letni karieri posnel in v živo odigral in posnel (in remiksal) tako enormne količine glasbe, da se je njegov že zaživa komaj pregledni opus v približno enakem obdobju po smrti do danes skoraj podvojil z 62 albumov na ne več ne manj kot 111 (ne števši kompilacij). Celo med bolj eruditskimi hardcore fani — med katere se ponosno prištevam — je Zappina diskografija hočeš-nočeš zreducirana na še vedno obsežen the best of.
Do leta 1985, ko sem prešaltal na cedeje, sem imel od Zappe and The Mothersov okrog 38 vinilk (od takrat 44 albumov). Potem sem skoraj vse še enkrat kupil na cedejih in dokupoval nove. Danes jih imam v iTunesih oz. na Apple Music malo manj in lahko rečem, da sem s FZ & MOI preskrbljen.
Alumni
In ker je Zappa nenehno sestavljal in razpuščal zasedbe — nekje do druge polovice 70. let iks verzij Mothersov, že medtem in pozneje pa svoje spremljevalne bende, bodisi za na turneje ali za snemalne sešne —, je tudi teh na stotine, če ne celo par tisoč.
Člani njegovih zasedb — pod blagovnimi znamkami Frank Zappa, The Mothers of Invention, The Mothers, Frank Zappa & The Mothers of Invention, Frank Zappa & The Mothers, Frank Zappa & The Abnuceals Emuukha Electric Symphony Orchestra, Francesco Zappa itd. itd. (če prištejemo še one-time FZ eskapade) — sami sebe neformalno imenujejo “the Zappa alumni”.
The Grandmothers of Invention niso edina originalna zasedba nekdanjih glasbenikov, ki z direktno legitimiteto perpetuira Zappovo glasbeno zapuščino, so pa bili prvi in so bili doslej med najbolj kompaktnimi, konsistentnimi in aktivnimi.
Dweezil Plays Whatever the F@%k He Wants
Najvztrajnejši in najprominentnejši promotor glasbe Franka Zappe je njegov sin Dweezil Zappa (r. 1969), ki je dolga leta koncertiral v okviru projekta Zappa Plays Zappa — dokler ni Frankova vdova Gail Zappa (1945–2015) v oporoki zapustila njunim štirim otrokom neenake deleže Zappa Family Trusta in sta vodenje (ZFT) v skladu z njeno zadnjo željo prevzela Ahmet (r. 1974) in Diva (r. 1979), domnevno bolj opravilno sposobna za business kot Dweezil in Moon Unit (r. 1967).
Spor spor štirih Zappa siblingov se je začel tako, da je ZFT razglasil blagovno znamko Zappa Plays Zappa za svojo last in Dweezilu z začasno odredbo (in z zagroženo kaznijo 150.000$ za vsako kršitev) prepovedal njeno uporabo — čeprav je pravico do uporabe Dweezil že prej odkupil od matere “za bajno vsoto”.
Ko je svoje nastopanje preimenoval v Dweezil Zappa Plays Frank Zappa, so mu z začasno odredbo prepovedali še to varianto. Predlansko jubilejno turnejo ob 50-letnici izida prvega albuma The Mothers of Invention z naslovom Freak Out! (1966) je zato kot svoj hommage očetu cinično preimenoval v 50 Years of Frank: Dweezil Zappa Plays Whatever the F@%k He Wants — The Cease and Desist Tour [Turneja Začasna odredba, op. MC].
Strictly genteel, strictly commercial
A naj se vrnem h Grandmothersom in zapuščini Franka Zappe striktno glasben vzeto.
Bunk Gardner in Don Preston na prvem koncertu v Kinu Šiška 26. novembra 2014 nista delovala kot 80-plus stara gospoda. Prepričan sem, da tudi v nedeljo ne bosta. Ju pa razumem, da imata počasi dovolj vsega. Vsaj turnej.
Ker Franka Zappe se seveda ne moreš naveličati. Enkrat fan, za vedno fan. Še posebej, če si glasbenik, ki je z njim igral.
Stari rock je v zadnjih desetletjih postal klasika, ki že danes nima toliko publike kot v času nastanka in je tudi v prihodnosti ne bo imel. Toda imel jo bo vedno. Dediščina se filtrira, zato vsak star komad, ki ga vsake toliko poslušamo ponovno, zazveni tako, kot da je remastered.
Frank Zappa je seveda razred zase. Pa ne mislim kot edino zveličavno merilo kvalitete za določene okuse. Frank Zappa je žanr zase. Njegova onstage zajebancija je žanr zase. Frank Zappa je bil človek, ki je manično igral in komponiral (tudi po ducat melodijic na komad) in mimogrede avtoriziral vsako svojo domislico kot genialen prispevek k ameriški blaznosti 20. stoletja.
Frank Zappa je bil človek, ki je sam, lastnoročno sproduciral nebroj žanrov in — kot bi rekli danes — kulturnih in glasbenih memov. In če jih že ni sproduciral, je vsaj tiste stare (ali takrat sodobne) križal ali obduciral, onečastil ali zidealiziral, travestiral ali regeneriral — in arhiviral za večnost.
Zato se bodo vedno našli glasbeniki, ki bodo Zappi namenjali hommage in tribute. In ko enkrat ne bo več originalov, bo prišlo še več takih — ki jih je že zdaj veliko —, ki bodo njegovo glasbo preigravali po svoje. In tudi tisti, ki niso nikoli slišali ali celo poslušali Zappe — ki jih bo seveda vedno več —, mu bodo prisluhnili kot nečemu novemu: strictly genteel in strictly commercial predelani smrtno smešno resni in ironični, eksperimentalni, koncertni, klasični, dirigentski, filmski, literarni art pop.
To je to, čemur se reče lasting legacy.
Bunk Gardner (leva fotografija) in Don Preston (desna) na prvem in predzadnjem Koncertu The Grandmothers of Invention v Kinu Šiška, 26. novembra 2014. Že takrat nista delovala kot 80-plus stara gospoda. Prepričan sem, da tudi v nedeljo ne bosta. Ju pa razumem, da imata pri teh letih dovolj. Vsaj turnej. — [Fotografija: Marko Crnkovič]