Rap na Rožniku 1. maja: Lepo je v naši domovini biti mlad, če si upokojenec
Včeraj me je nekaj gnalo na Rožnik na prvomajsko proslavo. Da sem šel iz radovednosti — drugič v življenju, sicer pa po treh letih spet —, je understatement, vendar še kar dobro opisuje moj brezciljni motiv.
Recimo, da me je zanimalo, ali rekomunizacija kaj napreduje.
Jankovićev govor sem zamudil. Sodeč po poročanju ljubljanski župan ni povedal nič posebnega. Pač standardne socialne teme “največjega levičarja” o “najlepšem mestu” in “zoperstavljanju fašizmu”.
Zato pa sem ujel nekaj nakladanja zdaj že uveljavljene starlete levičarskih proslav Lare Jankovič. Česa tako neumnega in neposlušljivega nisem slišal že dolgo.
Da je stresala take kot recimo “biti človek je edina prava demokracija” in “kaj je lepšega kot bratstvo in enotnost”, še ni bilo nič takega. To je namreč govorila s po sili infantilno, afektirano intonacijo tet, ki nekaj pametnega dopovedujejo dojenčkom ali kužkom.
Pop pomisleki
Saj poje ne slabo — čeprav ta muzika ni moja šalca čaja —, ampak razen sladkobnega glasu nima kot govornica nobenega talenta. Ali se prav spomnim, da je bila osrednja govornica na letošnji proslavi v Dražgošah? Ja, se [od 8:15 naprej, op. MC]. Če odmislim sporočilo in okoliščine, tisto v retoričnem smislu niti ni bilo tako grozno. To včeraj pa je bilo zanič.
Po glavi mi je šlo še nekaj pop pomislekov. Namreč umetniških in potrošniških.
Če odštejemo obvezne moške, “partizanske” zbore ali recimo Kombinatke — in temu primerno bojevit repertoar —, so levičarska kulturna stalnica postali raperji.
Temu žanru sledim ravno toliko, da vem, da fantje niso slabi in da so pismeni, s praviloma inteligentnimi besedili — kot nenazadnje dokazuje tudi N’toko kot kolumnist.
Je pa tudi res, da so raperji s svojimi navidez uporniškimi, toda spodbudnimi, galantnimi, lepo vzgojenimi, simpatičnimi sporočili postali idealna vsebina za dojemljivi del meščanske ali malomeščanske družbe, ki se deklarira kot strpen do drugačnosti.
Slovenska raperska poanta se mi zdi nekaj takega kot Med iskrenimi ljudmi.
Tako je včeraj rapal Jose. Od ljudi za ljudi pa to. Računajte na nas.
Potem je nastopil še nek pevec, katerega ime sem preslišal. Zvenelo je kot klasično uporniško kantavtorstvo iz 60. in 70. let. Nisem se začudil, ko je večinoma upokojenski populaciji na tistem travniku na koncu postregel še z legendarnim hitom Lepo je v naši domovini biti mlad.
Ljubitelji prvomajskih zletov so pomembna tržna niša. Tako je recimo nad odrom visel transparent Pivovarne Union s parafrazo njihovega siceršnjega slogana “Živjo, življenje!”. Odlično pozicionirano (dobesedno) in targetirano, ni kaj. Sredi odra v belem starleta levičarskih proslav Lara Jankovič, pod njim pa headbangajo sivi panterji. — [Fotografija: Marko Crnkovič]
Odprta kuhna na Rožniku
Na proslavi pa ni bilo veliko samo baby boomerjev, temveč tudi veliko mladih. Nasploh je bilo včeraj bistveno, bistveno več ljudi kot na ta dan pred tremi leti.
Ali se bo ta hecna prvomajska tradicija obdržala? Bo prešla v naslednjo generacijo? Morda celo v kak drug sloj? Morda. Malo že delajo na tem.
To sem opazil tudi po ponudbi hrane. Medtem ko je pred tremi leti skoraj dobesedno smrdelo po čevapčičih, pa je letos skoraj dobesedno smrdelo po burgerjih. Treba se je prilagajati hipsteriadi naslednje generacije, kajneda? Mnoge stojnice so na Rožniku zasedale poljske kuhinje restavracij in gostiln, ki vsak petek gostujejo na Tržnici na Odprti kuhni. Z nekoliko prilagojeno, manj sofisticirano ponudbo, seveda.
Tudi oglaševalci se znajdejo. Ljubitelji postsocialističnih prvomajskih zletov so pomembna tržna niša. Tako je recimo nad odrom visel upadljiv transparent Pivovarne Union v duhu njihove “komunikacijske platforme” Živjo, življenje! zadnjih dveh let: “Živjo, 1. maj!” Odlično pozicionirano (dobesedno) in targetirano, ni kaj.
Čeprav, hudiča! Zakaj pa ni priložnosti za ultimativno promocijo in distribucijo piva nativni klienteli izkoristila Pivovarna Komunajzer?
Eh, Rožnik is the place to be, ne Lidl.
Razen kot fenomen
Da ne bo pomote: 1. maj na Rožniku doživljam podobno kot berem kakšno desničarsko in/ali tabloidno trobilo ali Požareport ali ne preklopim takoj, ko na televiziji naletim na Slovenski pozdrav. Priznam, da gre za slabo prikrito željo po indignaciji na prvo žogo in samopotrditvi, pa tudi za ceneno zabavo in občutek vzvišenosti nad trivialnostmi. Tisto, ko nimam pametnejših opravkov, kot da se grem čudit drugim, drugačnim, drugače mislečim.
Skupinsko, socialistično, sindikalistično, proletarsko, partizansko proslavljanje dela in delavstva kot uzurpiranih socialnih in ekonomskih kategorij pa me ideološko, politično, socialno in kulturno seveda ne zanima. Razen kot fenomen.
Tudi za najmlajše je poskrbljeno. Veliko je te grajzlarije. Sladkorna pena po 3€. — [Fotografija: Marko Crnkovič]