Prvomajsko voščilo nesposobnim, neproduktivnim, kao ubogim, izkoriščanim

28.4.2018 / 06:10 4 komentarji
V službi visimo zato, da jamramo, kako garamo, čeprav nič ne naredimo. Ker nam je vseeno. Ker plača pride iz bankomata.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vedno me čudi, ko slišim, da so Slovenci delaven narod. Morda res delamo trdo, a zagotovo ne delamo veliko — prav zagotovo pa ne delamo dobro. Nismo produktivni. Daleč od tega. 

Delamo zaradi plače in ne zaradi rezultata. Večina ljudi sploh ne ve, kaj je namen njihovega dela. Zelo redki so tisti, ki se kadarkoli vprašajo, kaj lahko naredijo, da bo podjetje na trgu še v naslednjih desetih letih.

Te dni, ko vsi govorijo o pravici do dela in delavskih pravicah, mi po glavi roji nekaj nasprotnega. Nekaj za ta narod verjetno popolnoma nesprejemljivega.

Razmišljam, da če obstaja pravica do dela, potem na drugi strani obstaja tudi dolžnost do ustvarjanja dela. Ker brez posla, ki so ga sposobni ustvariti in obdržati zgolj redki, pravica do dela pač ne more biti uveljavljena/realizirana.

Dvoličnost tega naroda

Če si pravico do dela torej razlagamo tako, da bi delo moralo biti na razpolago vsakomur od nas, potem moremo nekam še zapisati, da mora nekdo drug nujno ustvarjati priložnosti, da bodo vsi imeli delo.

V socializmu, ki je temu narodu še vedno tako ljub, je bila to država, ki je s podržavljenimi podjetji, ki jih je zaplenila inovativnim, ustvarjala priložnosti in nudila delovna mesta. S tujim perjem se je lahko kititi.

Kdo pa je to danes?  Tisti redki posamezniki, ki so se pripravljeni odpovedati varnosti, ki jo prinaša redna delovna zaposlitev, morajo najeti enormno visoka posojila, če hočejo izplačevati plače zaposlenim, da bodo morda svojo idejo čez leta unovčili na trgu, odplačali posojilo.

Potem lahko pogledajo na svoje življenje in rekli: “Nekaj sem naredil. Moja ideja, moje delo, razmišljanje in vodenje drugih sta svetu prinesla nekaj novega. Nekaj, v čemer drugi vidijo vrednost, da sem nudil kruh desetim, dvajsetim, tridesetih družinam.”

Tisti najbolj izjemni pa si lahko na stara leta rečejo: “Omogočil sem delo in preživetje — ja, preživetje! — 1000 zaposlenim.”

Pohvale jim seveda nikoli ne damo. Če jim ne uspe, pa jim očitamo, da so uničili družine. Kakšna dvoličnost tega naroda!

Zakaj propadajo podjetja? Morda zaradi vas!

Poleg tega, da se soočajo s kritikami, da so pokvarjene egoistične barabe, pa uspešnim, ko si na stara leta želijo izplačati nekaj sadov svojega dela, država vzame tudi do 70% zneska, ki so ga morda pridelali v 40 letih.

Ja, toliko stane lastnika podjetja, če si želi izplačati dobiček. Namesto, da bi tisti, ki imajo v teh dneh polna usta delavskih pravic, stimulirali tiste, ki delo ustvarjajo, jih kaznujejo. 

Ko se sprašujete, zakaj propadajo podjetja, zakaj nekatera vodijo nesposobneži, pomislite, da je tako morda zato, ker se tveganja, kakršnega nalaga vodenje podjetja, v tej državi pač ne splača prevzeti. Ne samo, da te sovražijo ljudje in še posebej zaposleni, ki jim daješ možnost preživetja. Tudi država ti pove, da si vreden samo toliko, kolikor ji plačaš. In dokler ji plačuješ. Potem pa adijo.

Če ne moreš več plačevati prispevkov, tudi k zdravniku ne moreš. Ne zanima jih, da si jim pred tem desetletje polnil proračun. Marsikatero podjetje na leto plača v državni proračun več, kot bomo mi v celem življenju. In od države prejmejo nazaj veliko manj, kot vzamemo mi. Ko nehajo plačevati, postanejo nule, pa četudi so do takrat plačevali nadpovprečno veliko. Ne zanimajo je več. Ni plačanih prispevkov, ni zdravnika, ni socialne pomoči.

20% pridnih in poštenih

Podjetniki, ki s svojim izjemnim potencialom in pogumom ustvarjajo delovna mesta, so več kot mi. Namesto, da bi jih kot tisti, ki nimamo tega potenciala, spoštovali in jim priložnost in plačilo poplačali z vloženim trudom, večina Slovencev dela po liniji najmanjšega odpora.

Ja, večina. Redki delajo pošteno. Samo kakšnih 20% jih je. Pa s tem ne mislim, da vsi drugi kradejo ali koga prinašajo naokoli, ampak preprosto ne razumejo, da ni dovolj, če si osem ur zgolj na delovnem mestu.

Stvari se bojda spreminjajo na bolje, mi je dejala dvajset let starejša kolegica, ki spada med tistih 20%. Da je bilo še deset let nazaj veliko huje kot danes. Njena nekdanja vodja je bila zaradi izgorelosti v štirih letih dvakrat na več bolniški. Ko je zdaj prevzela njeno mesto, pravi, da bo izgorela od dolgčasa. Lastniku se boji povedati, da sta dve delovni mesti popolnoma odveč, ker nimajo toliko dela, da ga ne bi zmogle opraviti same. Ve, da podjetje potrebuje denar za razvoj, sicer bo prej kot v desetih letih propadlo, ampak po drugi strani noče biti kriva za izgubo delovnega mesta kolegic.

Kaj je huje?

Ampak kaj je huje? Da zdaj dve izgubita službo ali da čez deset let izgubijo službo vsi, ko bo udarila nova recesija?  

Dokler plača pride iz bankomata, zgleda vse v redu. Ne zanima te, kako nastane in odkod pride denar. Samo da je. Bomo že nekako. Nam je itak vseeno. Gremo na razgovor. Prijava, odpoved. Če podjetje propade, pa pizdimo o nesposobnosti podjetnikov in gremo drugam.

Slovenija ima enega največjih procentov bolniških odsotnosti v EU. Po statistikah je med najmanj produktivnimi. Po nekaterih ocenah smo za 80% manj produktivni kot v drugih državah glede na število ur, ki jih preživimo na delovnem mestu. Na delovnem mestu smo nadpovprečno število ur, po 45. letu pa se ne čutimo več zmožne za delo.

Kaj pa, če smo propadla in neuspešna podjetja krivi mi sami?  Smo res tako prekleto nesposobni? Se res ne znamo dobro organizirati in dela opraviti vsaj dobro, če že ne odlično? Zakaj sadomazohistično uživamo v tem, da se počutimo uboge in izkoriščane? Nalašč visimo v službi samo zato, da potem jamramo, kako veliko delamo, čeprav v resnici nič ne naredimo.

Dokler nam bo vseeno, kako gre podjetju, za katerega delamo, dokler se ne bomo vprašali, kaj lahko sami naredimo, da bo preživelo na trgu še naslednjih sedem let, nam bo trda predla. Če ne zdaj, pa čez nekaj let.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE