Minister za gospodarstvo ali minister za delo? (Kaj bo šele za 1. maj?)

Je Cerarjev minister za gospodarstvo Počivalšek pokazatelj neustreznega in nedoraslega kadra, ki je pokopal to vlado in premiera samega pripeljal v priznanje lastne nekompetence v obliki predčasnega odstopa?

Po mojem ja. Ko se bo odhajajoči predsednik vlade čez nekaj let (morda) spominjal, kaj vse je naredil narobe sam — ne da bi bili za to krivi drugi —, naj pomisli na Zdravka Počivalška. Za katerega je vedno govoril, da je odličen minister. V Cerarjevem mandatu so ministri smeli izreči karkoli, ne da bi kot šef vlade temu oporekal. Najbolj intrigantno zunanji minister Erjavec, ki je Cerarju očital, da vlado vodi dveletni otrok. Če je toleriral izrečeno, bi smeli domnevati, da je toleriral tudi storjeno.

Lenuhi, ekoteroristi in močvirniki

Počivalšek se je nekajkrat proslavil z maloumno presojo družbenih fenomenov in dogajanj. In z robatim, gostilniškim diskreditiranjem tistih, ki so mu bodisi bili napoti ali jih tudi sicer v življenju pač ne mara.

Ko so mu upravičeno oporekali ekologi — kot v primeru Magne —, jih je razglasil za “ekoteroriste”. Ko se je oglasil kakšen kritik med podjetniki, ga je označil za “ljubljanskega močvirnika”. Gospod minister ne razume, kaj so v sociologiji predsodki in stereotipi, in ne premore socialne inteligence, ki bi mu povedala, da s tem kritizira vse Ljubljančane počez. Samega sebe pa je Počivalšek presegel z razlago svojega razumevanja dela, s katero je postregel na letošnji Prešernovi proslavi. Takrat se mu je utrnila imenitna misel, vredna svečanega trenutka, ko je država nagradila umetnike: “Kdor ne dela, naj ne je.”

Za take ni golaža. Je s tem kritiziral nagrajene ali nenagrajene? Ali morda vse po vrsti?

Nomen est omen

Minister, ki ne počiva in kaže že skoraj trumpovsko navdušenje nad Twitterjem, je prejšnji teden znova presenetil s svojo “delavsko mentaliteto”. Kot da je hotel obračunati s svojim nezavednim nomnom est omnom — torej s principom: “Kdor počiva, naj ne je.” — oz. s tem, da ga je Bog kaznoval z nerodnim priimkom.

No, iz tira ga je vrgel predlog zvišanja socialnih transferjev, ki po njegovem povečujejo “nedelo”, torej lenobo počivajočih ljudi. Prosto po Počivalšku pričakovano potrebujemo več ljubezni do dela:

“Osebno nasprotujem socialnim transferjem, ki so primerljivi z minimalno plačo, saj spodbujajo nedelo, kar sem že večkrat poudaril. Tisti, ki niso zmožni dela, seveda potrebujejo in si zaslužijo pomoč države. Vendar pa je potrebno zaostriti varovalke in motivirati ljudi za #delo!”

Asociacij na delo se je nabralo res preveč, zato sem si temeljito ogledal ministrov timeline na Twitterju v zadnjih mesecih. Pri kalibrih njegovega tipa to kar dobro zrcali umsko stanje.

Pričakovano sem ugotovil, da si je v zvezi s konceptom dela zgradil kar velik del njegovih ekonomskih obsesij, utemeljenih na nekakšnem preprostem svetovnem nazoru. V resnici se zdi, da je prevzel napačni resor in da bi moral zasesti fotelj ministrice za delo.

Что делать?

Delo za Počivalška ni fizikalna kategorija, s katero bi meril prehajanje energije med telesi. Tudi ni ključna dihotomija med fizičnim in mentalnim delom, kjer bi bil na strani prvega. Ne, njegova abstraktna in robata izpeljava veže pojem dela na neposredno izmerljivo tržno vrednost, ki jo prinaša vložek dela: mentalno in kulturno delo pa sta v tem pogledu zelo neoprijemljiva, vsaj zanj. 

Druga je podobno gostilničarska: trošimo lahko le toliko, kolikor ustvarimo.

Resnici na ljubo je minister že pred letošnjim Prešernovim dnevom na veliko debatiral o konceptu dela. Tista izjemna misel, ki jo je položil na srce kulturnikom, zato zahteva nekaj kontekstualizacije.

Sredi januarja letos je enačaj med delom in jelom obravnaval v tvitu z ideološko ostjo. Tisti, ki proizvaja nedelo in nejelo, je zanj “populizem”, tega pa vidi v vsem, kar predstavlja preveliko potrošnjo glede na gospodarsko vzdržnost:

“#Tito je umrl 4. maja 1980. Populizma se ne da jesti in to #gospodarstvo dobro ve. Ne moremo trošiti več, kot gospodarstvo ustvarja. Predlagam, da se nam pridružite in zavihate rokave tudi sami. #minimalnaplača”

Skratka, ideologija je odveč. Leninovski “Что делать?” je napačno, zavajajoče vprašanje. Delati je treba tisto, kar daje kruh, od česar se da jesti. Poziv je značilen za njegovo kasnejšo kulturniško obarvano modrost: treba je več delati, kar pomeni zavihati rokave, manj trošiti in predvsem paziti, da se ne dviguje minimalna plača. Pustimo ob strani odsotnost logike, ki nam veleva, da kdor dela, naj bo tudi plačan — in to ne minimalno. Za Počivalška očitno velja tudi načelo: “Kdor dela, naj je, ni pa nujno, da ne bo minimalno plačan.” Razlog? Nekaj takega: ker tega ne prenese gospodarstvo, on je pa gospodarski minister.

Delat kot zamorc

Ministrova obsesija z delom se kaže tudi v tvitu, objavljenem 5. februarja, torej nekaj dni pred omenjeno proslavo. Nostalgični spomin mu je zbudila očitno ljuba pesem kantavtorja in profesorja filozofije Janija Kovačiča. Sam se je ponosno postavil v vlogo tistega, ki lahko turističnim delavcem, ki delajo kot zamorci, razdeli denar:

“‘Sej poznate tisto “Delam, delam, delam … delam kot zamorc!’ To si mrmrajo tudi naši na turizmu. Ravnokar smo odobrili financiranje odličnih 30-ih integralnih turističnih proizvodov, povprečno 150.000€ na produkt. 4,5 mio € smo razdelili, marca še 3,5 mio €. Naj #turizemCveti”

Sporočilna logika je znana: če delaš, boš imel jelo, kajti zate bo denar, ki ga bom razdelil lastnoročno. On sam je garant tega, da je denar za tiste, ki delajo, na voljo.

Objokovanje Prešernove usode

Počivalšek je poznej v dveh tvitih reagiral na svojo primitivno pripombo ob kulturnem prazniku in se pričakovano poskušal braniti. Proslava je bila po njegovem sicer “vrhunska”, toda “namesto objokovanja usode naših največjih preminulih kulturnikov bi se bi morala #Kultura zavedati, da svet deluje tudi po tržnih zakonitostih”. Ker “če tega ne bo kmalu spredvidela, ji niti državna podpora ne bo dovolj za preživetje”.

Če pustimo ob strani novo neslanost, da je kulturni praznik “objokovanje usode” preminulih kulturnikov, češ, France si je sam kriv, če je trpel revščino, saj ni upošteval tržnih zakonitosti, je poduk torej takšen: kultura naj ne računa na subvencije, temveč se naj prepusti trgu. Kaj ima ta dihotomija z lenobo in delom, sicer ni jasno. To je samo prozoren rdeč slanik.

Kaj bo šele za praznik dela?

Po drugi strani se je neposredno navezal na “generacijsko” misel o jelu za tiste, ki delajo. Ob tem je v razlagi manipuliral na vse pretege:

“Poudarek je bil na ‘tudi’. Tisti, ki so želeli, so razumeli. Kultura je nedvomno nekaj, kar moramo čuvati vsi. Nenazadnje nekdanji #KSEVT in Kobilarna #Lipica poslujeta občutno bolje[,] odkar sta pod okriljem MGRT, kultura pa je tudi pomemben steber strategije razvoja slo. turizma.”

Seveda ni bilo nobenega “tudi” — pa tudi če bi bil, ne bi spremenil ničesar. Pod kateri resor spada kakšna kulturno relevantna institucija je irelevantno za to, kar je povedal. Še en rdeč slanik.

Nismo pričakovali, da bo ministru uspelo najti prepričljiv izhod iz zadrege zaradi grobih misli. Te namreč ne izhajajo iz retorike, temveč iz vsebine povedanega.

Kaj vse bo gospod minister tvitnil šele ob prazniku dela?

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v petek, 27. aprila 2018, pod naslovom O-ti-lenuh-minister o delu, kulturi in logiki trga. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.