Živé naj vsi narodi: Ko končajo s Sorosom, se bodo spravili še na Prešerna
Februarja 1921 je bila na Dunaju premiera madžarske grozljivke Drakulova smrt. Čeprav je bil film, ki ga je posnel Károly Lajthay, v državah Srednje Evrope precej priljubljen, so se do dandanes izgubile vse kopije, tako da je ostalo samo nekaj porumenelih promocijskih fotografij.
No, to prvo filmsko upodobitev Stokerjevega romana Drakula je leto po premieri popolnoma zasenčil uspeh nemškega filma Nosferatu F. W. Murnaua — nesramnega, a vrhunskega plagiata Stokerjeve zgodbe z izjemnim Maxom Schrankom v glavni vlogi grofa Orloka. (Hudobcu iz originala in madžarske različice so Nemci v izogib kršenju avtorskih pravic spremenili ime.)
Skoraj stoletje kasneje pa k nam ponovno prihajajo plagiati madžarskih produkcij za vzbujanje strahu. Dober primer je plakat, ki ga je na svoji spletni strani objavila Slovenska nacionalna stranka (SNS).
Čeprav objava ni od včeraj, je plakat v luči prihajajočih volitev ponovno vzbudil pozornost. Na črno-beli sliki je namreč silhueta krempljaste prikazni, čez njo pa z mastnimi črkami napis … — “BREZ MIGRANTOV”.
Avtohtoni Transilvanec
Če bi želel biti neupravičeno dobrohoten do SNS, bi rekel, da gre zgolj za očitno dejstvo. Na sliki namreč niso migranti, temveč grof Orlok. O njegovih manirah so mnenja lahko različna, toda bil je avtohton Transilvanec.
Žal pa ne gre za nagajivo potegavščino. Gre za resno politično sporočilo. SNS nam sporoča, da bodo slovenski narod ubranili pred migranti. Migranti — kot SNS, vključno z večino slovenske politike in medijev, imenuje begunce — so odurni. Imajo kremplje in nam pijejo kri. Migranti so za njih vsi bežeči ljudje, neglede na to, pred čim bežijo. Vampirji. Niso podobni dobrodušnemu brivcu, ki v Rogu zastonj striže Ljubljančane. Niti utopljenemu petletniku Alanu Kurdiju, ki ga je septembra 2015 morje naplavilo na turško obalo blizu Bodruma. Migranti za SNS niso ljudje, ampak pošasti.
Čeprav SNS trdi, da gre za provokacijo, gre za precej več. Gre za sovraštvo. Za zlo. Za “simfonijo groze”, kot se je glasil podnaslov filma Nosferatu, ki je navdihnil propagandiste SNS.
Dehumanizacija človeka ni provokacija. V zgodovini je bil to pogosto uvod v zločin.
Madžarski zgledi
Med zgledi, ki jih prevzemamo od Madžarske, je tudi hajka proti Georgeu Sorosu. Ameriški milijarder judovsko-madžarskega rodu je bil ob beguncih (“migrantih”) glavna tarča v nedavni predvolilni kampanji pri naših vzhodnih sosedih.
Zgodba o hudobnem bogatem Judu je bila očitno učinkovita. A tudi v enem od slovenskih medijev že od lani objavljajo članke o “strašljivih” povezavah med Sorosem in nekaterimi slovenskimi evroposlanci.
Med Sorosovimi naglavnimi grehi ta medij — poleg “sistematičnega zatiranja desnice” in “načrtne destabilizacije Evrope” — omenja tudi prizadevanja “za preprečevanje nasilja nad migranti” na meji med ZDA in Mehiko.
Latentni antisemitizem
Ali slovenski evroposlanci sodelujejo s Sorosem, ne vem. Priznam pa, da sem v preteklosti z njim sodeloval tudi sam.
Pred leti smo se srečali v njegovi pisarni v nebotičniku na newyorški Park Avenue, s čudovitim pogledom na Central Park. Pogovarjali smo se o sodelovanju pri integraciji Romov, ki je že dolgo ena od prioritet Soroseve fundacije Open Society. Rezultat je med drugim Evropski kulturni in umetniški Inštitut Romov s sedežem v Berlinu, ki je s podporo Open Society, Sveta Evrope in nemške vlade začel delovati pred slabim letom dni.
Ne spomnim se, da bi med razgovorom v New Yorku kdorkoli omenjal zatiranje desnice ali destabilizacijo Evrope — če seveda pod tem ne razumemo prizadevanj za socialno in kulturno emancipacijo in integracijo Romov v evropsko družbo.
Tudi o prizadevanjih za preprečevanje nasilja nad migranti ni bilo govora — čeprav ni nemogoče, resnici na ljubo, da Soros res ni naklonjen nasilju nad ljudmi, pa čeprav so migranti.
Članek na koncu razkrije, da Sorosove rabote niso solistična akcija, temveč zarota, v katero je vpleten tudi Ronald Lauder, nekdanji lastnik Pop TV in Kanala A, pa tudi “politični aktivist” in “predsednik Svetovnega židovskega kongresa”.
Ponovno imamo torej opraviti z mednarodno konspiracijo bogatih Judov, ki rovarijo proti poštenemu ljudstvu.
Če vas to na kaj spominja, imate popolnoma prav. Soros je za populiste priložnost za propagandni hat-trick. Prvič, je orodje za diskvalifikacijo civilne družbe kot pomembne demokratične varovalke, ki je populistom trn v njihovih vedno bolj strumnih petah. Drugič, omogoča srfanje na valovih latentnega antisemitizma, ki kljub grozljivi zgodovinski izkušnji v Evropi očitno še ni rekel zadnje besede.
In na koncu so Sorosu obesili še popolnoma iz trte izvito obtožbo o naklepni islamizaciji Evrope. Ta zadnja je še posebno butasta, a zato nič manj učinkovita in nevarna.
Destrukcija lastnega ugleda
Vse bolj agresivni diskurz, ki temelji na podpihovanju sovraštva in strahu, na lažeh in slabo prikritem antisemitizmu, bi moral skrbeti vse. Še zlasti stranke na desni strani političnega pola.
Past, ki jim jo nastavlja populizem, je v tem, da institucije in vrednote, na katerih je povojna, predvsem krščanska demokracija gradila evropsko stabilnost in mir, predstavljajo kot politično zaroto levičarjev proti desnici.
Če nasledniki Schumanna, de Gasperija in Adenauerja sprejmejo to, da bodo njihov politični projekt izenačili z vse bolj brezobzirnim populističnim napadom na demokratične institucije evropskega političnega in socialnega modela, z nacionalizmom, šovinizmom in strašenjem pred židovskimi zarotami, potem jim seveda ni pomoči.
Nerazumljivo je le, zakaj mnogi med njimi sprejemajo destrukcijo lastnega ugleda, zgodovinskih dosežkov in politične prihodnosti ali celo sodelujejo v tem brez jasnega distanciranja in obsodbe.
V eni od prejšnjih kolumen sem zapisal, da je besedilo slovenske himne takšno, kot bi ga napisal kakšen Sorosev štipendist.
Razmišljam, ali nisem morda zagrešil napake. Za domoljube se imajo pri nas ljudje, ki trdijo, da ljubijo državo, a očitno ne razumejo ali nočejo razumeti sporočila njenih simbolov, kot tudi ne vrednot, na katerih je Slovenija gradila in si izborila samostojnost.
Ker ko bodo končali s Sorosem, se nam znajo spraviti še na Prešerna.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v ponedeljek, 23. aprila 2018, pod naslovom Žive naj vsi narodi. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.
Plakat za film Drakulova smrt madžarskega režiserja Károlyja Lajthaya (1921).