Prekleto poletje aprila na konju: Te male zmage mi dajo voljo do življenja
Danes me je spekel aprilski žar. Nevede smo skočili iz zime v poletje. Niti pomladi nimamo več. Zemlja se defenitivno segreva in prav tako atmosfera.
Danes sem krenila na jahanje opoldne. Very stupid. Z asistentko sva šli na jahanje v Litijo. Ker sem imela sonce non-stop v stransko okno, sem se pekla kot na žaru. Ustavili sva se na prvem počivališču. Odprli sva šipo, jo pokrili z odejo in jo zaprli nazaj. Bilo je samo za odtenek bolje. Vročina je še vedno nabijala.
Vročina me ubija. Nisem se je več sposobna ubraniti. Sicer sem imela vodo, a tudi ta se je segrela. Lahko bi rekla, da je bilo to kar nevarno zame.
Čutim posledice. Ves popoldan sem samo počivala in nisem šla nikamor. Niti čika si ne morem sama prižgati, za to moram prositi asistentko.
Kar nizko sem padla.
Na Disu
Ne bom več izzivala in se nastavljala soncu. Jaham lahko samo še ob jutrih.
Ko sva se pripeljali na breg Save, kjer je maneža, je bilo še huje. Z mano je na istem konju jahala hipoterapevtka in mi glavo držala pokonci. Kljub vsemu sem se dobro počutila, ko sem jezdila na rjavcu Disu.
Zame je bila to neke vrste zmaga. Šla sem jahat po polletni pavzi in mi je uspelo. Te male zmage mi dajo voljo do življenja. Kot da sem še vedno na pravi poti.
Pozneje sem doma ugotovila, da sem še nekaj naredila narobe. Lahko bi si prižgala klimo, ampak tega spomladi ne delam. Samo poleti. Tako da me je ta aprilska vročina čisto uničila.
CBD
Popoldne sem si povrnila nekaj energije tako, da sem vzela CBD, ki je menda dober za bolnike s kronično boleznijo. Ampak mi je bolj malo pomagal. Ne bom nič slabega rekla o CBD, uživala ga bom še naprej. Morda pa mi bo vseeno pomagal premagati kakšno bolezensko stanje.
Nazadnje mi pomaga še Cicerov izrek: “Večja ko je prepreka, večja je slava.”
Nisem prepričana, da sem si s tem pridobila kaj samozavesti, sem pa poskušala. Ampak še vedno je ostal kanček strahu pred vročino. Že premišljujem o poletju. Prekleto!