Ali je Zoran Janković res zadnji rešitelj mesta WTF heroja? (Seveda ne.)
Zoran Janković je zamudil priložnost, da bi bil tiho. Od njega ne pričakujem, da se bo z nekim fanatikom prepiral o (ne)primernosti estradno nostalgične komunajzarske prireditve Svetlane Makarovič.
Župan namreč nima o teh zadevah prav nič več pojma kot možganski trust domoljubnega društva. Predvsem pa ne eden ne drugi nimata pojma o posledicah.
Desničarji nas prepričujejo, da je mahanje z rdečim pentagramom poveličevanje komunističnega režima, in opozarjajo, da bi bila prepovedana tudi prireditev pod egido svastike.
Človek bi jim skoraj verjel.
Levičarji pa nas prepričujejo, da je prepevanje revolucionarnih pesmi še danes aktualna kultura in prosveta, ki si zaslužita pozornost in popularizacijo. Ker da je ta repertoar prijeten in nostalgičen pop, ki nas bo z umetnostjo uporništva na lep in fin način zazibal v pokončno državljansko ozaveščenost.
Tudi njim bi človek skoraj verjel.
Komu dam prav
Desničarjem dam prav do te mere, kolikor nasprotujejo kulturni rekomunizaciji kot državljanskemu, civilnemu, političnemu, nedeljskemu projektu kot nadomestku za siceršnjo nezainteresiranost, naveličanost in vsesplošno šimfaško apatijo.
Prireditvena prizadevanja Svetlane Makarovič bi z veseljem cenil, če bi se deklarirala kot predsednica pop akademije komunistikorum novejše slovenske zgodovine, katere cilj bi bil ohranjanje nesnovne kulturne dediščine.
Stara vešča sama striktno pazi — to ji je že treba priznati —, da političnim strankam, ki recimo ne pozabljajo opozoriti na velenepomembno obletnico ustanovitve KPS na Čebinah, ne dovoli direktno izkoriščati njenega komunističnega koncertiranja za svojo samopromocijo. Je pa vendarle res, da to za boljše politično počutje izkoriščajo vsi drugi državljani s socialnim, solidarnostnim posluhom kot ne preveč zahtevno in ne preveč strašljivo sredstvo razrednega boja.
Neprepričljiv argumentacijski trik
Levičarjem pa dam prav v tem smislu, ker se je še bolj zateženim in še bolj militantnim desničarjem res treba zoperstaviti — in pesmi zagotovo niso najneprimernejše orožje.
Sicer ne mislim, da je rdeča zvezda enako nesprejemljiv in prepovedljiv simbol kot kljukasti križ. Nacizem je bil pač globalno grozodejstvo, ki ga res ne smemo — in najbrž niti ne bi mogli, tudi če bi smeli — rehabilitirati s kulturnimi prireditvami.
Totalitaren je bil tudi komunizem, ni pa bil v enaki meri in na enak način zločinski kot nacizem. Stalinov ali Pol Potov komunizem že mogoče, Titov in Kidričev in Kardeljev komunizem pa zagotovo ne. Jugoslovanski ali če hočete slovenski komunizem sta bila milo rečeno nedemokratična zgodovinska pomota z nekaj tragičnimi, žal tudi zločinskimi epizodami — pa tudi z nekaterimi prijaznimi socialnimi vrednotami, ki še danes niso za na smetišče zgodovine.
Zato rdeča zvezda sama po sebi ni nič tako strašnega kot kljukasti križ. Enačenje teh dveh simbolov je samo za lase privlečen desničarski argumentacijski trik.
Samo dobro, samo slabo
Levičarji vidijo samo dobre plati našega socializma in komunizma, desničarji pa samo slabe. Čeprav je oboje skrajnost, da ne rečem neumnost, imajo oboji do tega pravico.
Vendar to še ne pomeni, da je treba prireditve tipa Nosil bom rdečo zvezdo prepovedati, ker so po drugi strani nacistične prireditve zakonsko prepovedane, domobransko desničarske pa socialno in kulturno nezaželene ali vsaj marginalne, kolikor jih sploh je.
Svetlana Makarovič ne obuja totalitarnih, političnih temeljev komunizma, temveč samo komunizem kot nostalgično retardiran, pravzaprav narcisoiden državljanski lifestyle potomstva tistih, ki jim niso nikogar deponirali v Hudo jamo, obsodili na dachavskem procesu, poslali na Goli otok ali vrgli s faksa.
Upravičeno prizadeto potomstvo tistih, ki so jim to storili, pa naj se vendarle zaveda, da jih ni dovolj za kritično maso in da slovenski narod v 21. stoletju upravičeno ali vsaj psihološko razumljivo ne dojema in ne sprejema zločinov svojih nekdanjih oblastnikov kot argument, da še danes živimo v totalitarni državi, v kateri bi morali vsak dan za jutranjo molitev denuncirati Ivana Mačka in Dejana Židana.
Kaj nam je tega treba?
Res pa je, da bi levičarji morali že enkrat nehati provocirati desničarje s svojimi polpreteklimi socialnimi vrednotami.
Zakaj to pravzaprav počnejo? Zakaj ima Svetlana Makarovič koncerte revolucionarnih pesmi? Zakaj se Janković čuti dolžnega zagovarjati njen komunistični projekt, da v intelektualnem stilu Igorja Pribca napiše tako rekoč mali manifest svobode govora v svobodni Ljubljani? Zakaj je vsako leto komunistično-pohodniška maša v Dražgošah? Zakaj vsako leto obujajo neustrašnost Pohorskega bataljona?
Ali levičarji to delajo zato, ker hočejo sami sebi dvigniti moralo? Iz njihovih govorov in zagovorov lahko razberemo, da se borijo za vrednote, ki izginjajo, in proti tistim, ki te vrednote omalovažujejo ali celo prezirajo. Da ne bodo dopustili tega in tega itd.
Dajte nam no mir s tem, ker nam sicer niti oni drugi ne bodo dali miru.
Levičarji so si ustvarili sovražnika. Morda nehote in nezavedno — ampak ta ne več samo namišljeni sovražnik je zdaj res tu. Zato je videti, kot da je Janković res naš zadnji rešitelj mesta WTF heroja.
Tega nam res ni bilo treba. Patriot, ki ga je pozval, naj odpove Svetlanino prireditev, je morda res zatežen in patetičen, ni mu pa zato treba odgovarjati na dopise z vzklikanjem “smrt fašizmu, svoboda narodu”. Ne rabimo norega župana, ki provocira domnevne domoljube do te mere, da bodo organizirali proteste, ki se lahko sprevržejo v malo državljansko vojno na Kongresnem trgu.
Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 22. aprila 2018, pod naslovom Svetlana Makarovič, Academia communisticorum. Verzija na Fokuspokusu je editirana.
Partizani korakajo čez Tromostovje na dan osvoboditve Ljubljane, 9. maja 1945. — [Fotografija: Muzej novejše zgodovine Slovenije/Obdelava: Fokuspokus]