SLO zavezniki: EU? ZDA? Sosedi? Ne. Rusija? Morda ne več. Kdo pa potem?
Je država brez zaveznikov in diplomatskih prijateljev lahko uspešna država? Je lahko močna, spoštovana? Je lahko varna? Je lahko zmagovalka?
Ko so v Salisburyju našli z živčnim strupom novičok zastrupljenega nekdanjega ruskega dvojnega agenta, danes sicer britanskega državljana Sergeja Skripala, in njegovo hči Julijo, je Velika Britanija pokazala s prstom na Rusko Federacijo. Hitra obsodba je videti kot začetek morebitne nove hladne vojne, zagotovo pa govori o pomembnih spremembah v mednarodnih odnosih.
Dvomov o pravilnosti odločitev držav, ki so podprle Veliko Britanijo in s tem obsodile Ruse poskusa dvojnega umora, je veliko. Preiskava namreč še ni zaključena, a krivca že imamo.
Tako te dni spremljamo informacije o izgonu diplomatov. Najprej se je za ta ukrep odločil velik del zahodnega sveta, sledilo je še rusko povračilo. Migracija diplomatov je prizadela skoraj 30 držav.
Plovba po sredinski črti
Mi smo do četrtka pluli po sredinski črti, se otepali pritiskov Zahoda in bili deležni tihe hvaležnosti Rusije.
Naša diplomatska nerodnost je bila v tem, da si nismo upali povedati, zakaj smo pravzaprav ostali na sredini. Na desnici, ki ni naklonjena našemu prijateljstvu z Rusi, pravijo, da bi morali biti solidarni z Veliko Britanijo in narediti tako kot večina članic EU in Nata, levica pa pomirjujoče pravi, da je za obsodbo Rusije prezgodaj, ker še ni dokazov.
Razdvajamo se tudi čisto zasebno. Eni sem, drugi tja. Celo midva z možem imava o tej temi povsem nasprotujoča si stališča. Toda vsi si oblikujemo stališča samo na podlagi poročanja medijev, osebnih simpatij do enih ali drugih — pravih argumentov pa še nismo videli ali prebrali.
Ko je Slovenija na vagi, izgubi na svoji teži
Pritiski so preveliki, da bi majhna Slovenija lahko držala svojo špuro. Celo predsednik države, ki se je po presenetljivo tesni zmagi na jesenskih predsedniških volitvah pohvalno spravil k sebi, je tokrat neprimerno pohitel, ko mu ne bi bilo treba. Nismo zdržali na svoji poti, kot jo na primer lahko drži Avstrija. Popustili smo pritiskom zaveznikov. EU, ZDA, Nata.
Zaveznikov? Evropske unije sama že dolgo ne vidim kot zaveznice. Kvečjemu kot nujen, formalni insitucionalni prostor, v katerem je dobro biti, saj je izven njega pač še slabše. Če bi EU res bila naša zaveznica, bi se v arbitražni bitki nedvoumno, odločno in takoj postavila na našo stran. Brez prepucavanja, driblanja, ribiških položnic in odvetnikov na obeh straneh meje. Dala bi jasno sporočilo Hrvaški in celotnemu Balkanu, kako se naj lotevajo reševanja mejnih izzivov. Pa se ni postavila na našo stran.
Če bi EU res bila naša zaveznica, bi Juncker držal v Ljubljani dano besedo in bi Slovenijo podprl že pri zaščiti terana. Pa je ni držal. Če bi EU res bila naša zaveznica, bi se o NLB v Bruslju pogovarjali drugače, kot smo se.
Seznam tem, pri katerih bi se EU lahko izkazala kot naša zaveznica, je še daljši. Kje je torej to zavezništvo? Takoj, ko je Slovenija na vagi, izgubi na svoji teži.
In ali se vam zdi, da je naša zaveznica Amerika?
Naj spet spomnim na arbitražo. Iz ZDA so nam ob arbitražni razsodbi sporočili, da so prijatelji z obema državama in nas pošiljali nazaj na pogajanja s Hrvati. Niso želeli jasno podpreti mednarodno veljavnih pogodbe in odločitve arbitražnega sodišča. ZDA so do Slovenije občasno vljudno prijazne. To je daleč od zavezništva.
Naši zavezniki niso niti naši sosedje. Ne Italijani ne Avstrijci — ki so po ustavi in državni pogodbi nevtralna država —, kaj šele Hrvati. Madžare smo kot zaveznike morda dokončno odgnali s propadlim projektom Drugega tira.
Kdo nam sploh še ostane kot zaveznik? Rusija?
Kaj še preostane majhnim?
Na Rusijo smo gospodarsko močno navezani. Gre za prvo najpomembnejšo državo izven EU, ki je sedma na naši lestvici blagovne menjave. V Rusijo izvozimo za več kot 800 milijonov različnih izdelkov in tehnoloških rešitev. Z njimi imamo več kot pol milijarde trgovinskega presežka. Samo upamo lahko, da se klicanje našega veleposlanika Primoža Šeliga na posvet — kar velja za enega od povsem resnih diplomatskih ukrepov —, ne bo pustilo posledic na blagovni menjavi.
Rusija bo zagotovo preživela brez slovenskih izdelkov, nekatera slovenska podjetja pa brez Rusije veliko težje.
Če smo si zdaj kot zaveznico zapravili tudi Rusijo, kdo nam sploh še ostane? Kitajska? Ah, dajte no!
Sklepanje mednarodnih, diplomatskih zavezništev je ena od najpomembnejših političnih dejavnosti. S tem država izkazuje svoje znanje, ugled, spretnost, prepričljivost, pogum, pa tudi pokončnost naših diplomatov. Sklepanje zavezništev je dolgotrajno, vztrajno in dosledno delo, ki ni nikoli končano.
Sicer pa ne rabimo mednarodnega incidenta, da bi ugotovili, ali ima Slovenija zaveznike ali ne. Za nas je že dovolj Evrovizija, da vemo, pri čem smo.
Slovénie: zéro points.
Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.