Facebook mi gre na živce, ker grem sam sebi na živce na Facebooku.

28.3.2018 / 06:10 Komentiraj
Primer Cambridge Analyticae nam kaže, da obstajajo boljše, čeprav še ne uhojene ali kaj šele tlakovane poti do volilcev.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zadnjič sem pri UKC opazil, da nasproti Onkološkega inštituta stoji pano z reklamo za trgovino z lasuljami. Najprej sem bil kar malo ogorčen, češ, kako neženirano trgovci izkoriščajo človekovo nesrečo!

Potem pa sem pomislil: če prideš ven z diagnozo rak in zagledaš še to, te najbrž res še bolj zvije. Toda ko prideš enkrat s kemoterapije, potem greš pač čez cesto, si zabeležiš naslov in telefon in si greš eno izbrat. In ti je verjetno malo lažje. 

Hočem reči, da je s polno ritjo lahko srat. Zdravi in lažno sočutni dušebrižniki ne pomislimo, da oglas lahko pomaga bolnim in da iznajdljivo podjetništvo nepravično denunciramo kot izkoriščanje.

Podobno je s Facebookom. Nad pogruntavščino nasploh in nad Zuckerbergom samim — in zlasti nad afero Cambridge Analytica — se zgražamo, kot da ne bi Facebooka masovno uporabljali in sami od sebe na pladnju nastavljali svetu osebnih podatkov.

Kako si vendar upajo!

Roko na srce, Facebook mi gre na živce. Not too big to hate. Pa ne zato, ker je meni nič, tebi nič dovolil, da je Cambridge Analytica zbrala osebne podatke sicer konsenzualno anketiranih uporabnikov, a za nameček še njihovih neobveščenih prijateljev — skupaj kar 50 milijonov ljudi — in jih uporabila v PR namene. In to ne za katerekoli, temveč ne več ne manj kot za to, da je po zaslugi tistega drugega desničarskega miljarderja kot solastnika Kembrić Analitike Trump zmagal na volitvah 2016.

Kot opozarja Žiga Turk na Siolu, je na podoben način zmagal že Obama. Ne ravno na podobno dramatizirano sporen način, vendar v bistvu z istimi informacijami. Namreč s profili uporabnikov, ki so jih pred volitvami 2012 začeli algoritmično prilagojeno nagovarjati.

Lahko, prelahko se je zgražati nad tem, da oglaševalci izkoriščajo informacije o naših socialnih, kulturnih, ekonomskih, potrošniških navadah, politični tržniki pa celo informacije o naših občečloveških, nikar že političnih vrednotah.

Odvisno od človeka do človeka, kako to pač dojemamo. Ljudem, ki so začeli sejati to, za kar nočejo, da kdo požanje, šele pred nekaj leti na družbenih omrežjih, se to zdi nekaj nezaslišanega. Zloraba. Kako si vendar upajo! Ker ne razumejo, da so z javnim nastopanjem na javno dostopnih omrežjih tudi sami postali vsaj napol javne osebnosti, pa če se delajo še tako anonimne.

Facebook s Zuckerbergom na čelu bi se lahko uporabnikom na ljubo na glavo postavil z obljubami o zasebnosti in varovanju podatkov, pa bi ljudje še vedno hočeš-nočeš puščali sledove v digitalnem celcu — in se potem delali uboge, da jim nekdo sledi in jim hoče nekaj dopovedati.

Filtriranje in personaliziranje

Ne. Facebook mi gre za živce zato, ker me hrani z mnogimi, premnogimi informacijami, ki jih ne rabim ali celo nočem videti, niti se mi ne ljubi zapravljati preveč časa za filtriranje in personaliziranje.

Vem, da sem si v veliki meri za to kriv sam. V bistvu mi gre Facebook na živce za to, ker grem sam sebi na živce, kadar visim na Facebooku. Motijo me mnenja, ki se jim po spletu naključij ne morem izogniti, čeprav mnoge informacije po spletu drugih naključij kot nalašč tudi prezrem.

Motita me povprečni populizem iks-ipsilonov, ki je zavlekel na moj timeline po zaslugi nepremišljenega odobravanja prošenj za prijateljstvo, in zmeda poljubnega in nepreglednega zapravljanja časa.

Včasih imam občutek, da je Facebook kot naročnina na najbolj beden, ne name targetiran časopis, ki so mi jo enkrat šenkali, zdaj pa to še vedno berem kar naprej. Deloma iz vljudnosti in deloma kot guilty pleasure, če slučajno nimam kaj bolj pametnega za početi.

Naredimo preprost miselni eksperiment

Predstavljajte si, da bi nekdo uporabil osebne podatke — civilne, demografske, pa lifestyle in potrošniške navade, vključno s političnimi stališči, preferencami in državljanskimi vrednotami — ne 50 milijonov Američanov, temveč 300.000 Slovencev (kar bi bilo približno enako razmerje “zlorabljenih” glede na celotno populacijo).

Kaj bi skratka porekli na to, če bi nekdo na podlagi teh informacij o vas prišel do tega, da vas kot posameznika pred volitvami nagovori kot individualizirano, singularizirano ciljno skupino v predvolilni kampanji za to in to politično stranko?

Če ste količkaj pametni, bi vam to lahko bilo celo všeč.

Predvolilni letaki, ki vam jih mečejo v nabiralnike, so strategija, ki ne upošteva, da mečete junk stran in da vas ta in ta stranka sploh ne zanima.

Plakati po mestu so strategija, ki ne upošteva, da ljudje, ki bi jih morda radi opazili, prav teh dneh ne bodo šli tam mimo.

Predvolilna soočenja na televiziji so strategija, ki ne upošteva, da na morejo vsi naenkrat govoriti, niti vi vseh nočete naenkrat poslušati. Itd.

Kaj pa Slovenija?

Čudi me, da se v Sloveniji tega še nihče ni načrtno lotil. No, ne čudi me, ker kdo bi pa v to vlagal omembe vredna sredstva (tudi če bi jih imel). Demografsko in politično gledano pa bi bila Slovenija za tak način političnega reklamiranja naravnost idealna, ker je majhna in politično razdrobljena — kar pomeni, da bi bilo z do pol milijona ljudmi relativno malo dela, pa še učinek bi se bolj poznal.

Morda se še spomnite grafita na plankah nesojenega gradbišča nove železniške postaje: “Volitve so farsa!” Kot nalašč ga še dolgo niso zbrisali.

A kakorkoli: če so res farsa, so to zdaj, ko politični akterji vpijejo eden čez drugega, da bi jih v tej kakofoniji ja slišali, in si zmišljujejo najbolj neverjetne obetavnosti, da bi vas prepričali o svoji dobronamernosti, kredibilnosti, poštenosti in altruizmu.

Primer Cambridge Analyticae nas podučuje, da obstajajo boljše, še ne čisto uhojene ali kaj šele tlakovane poti do volilcev. In to ne do neke brezoblične mase, za katero si ne upamo verjeti, da sploh še kaj verjame. Digitalne sledi, ki jih puščamo za sabo, so smerokaz do ljudi z obrazi ter imeni in priimki, ki so v zameno za znosnejša, natančnejša, slišnejša, bolj pismena in bolj prilagojena politična sporočila digitalnim spindoktorjem rade volje nekaj povedali o sebi.

Ker politika ni čisto nezasebna stvar. V kabini že mogoče, toda do tam je še daleč.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE