Mački vedo, kaj hočejo. In ko veš, kaj hočeš, te nič ne ustavi.

Zadnjič sem se na tržnici zapletla v pogovor s priseljencem iz Senegala, ki je prodajal knjige. Izbrala sem poezijo neznanega avtorja. Moj prijatelj je komentiral, da se težko izogne uličnim prodajalcem knjig in je še sam kupil eno.

Bilo je dva dni po tistem, ko je bil v centru mesta ubit afriški priseljenec. Tudi on je bil Senegalec in tudi on je prodajal na ulici. Najin prodajalec knjig je povedel, da sta bila prijatelja. Mediji so poročali, da je šlo pri umoru za nesrečno naključje. A ta dogodek je v afriški priseljenski skupnosti podžgal nezadovoljstvo.

Knjige, ki sem jo kupila, še nisem začela brati, toda ponesla me je v preteklost.

Suha vročina med garažama

Sedim na klopci. Lét imam premalo, da bi znala biti odrasla, in dovolj, da vem, kaj hočem od življenja. Šest let imam. Končujem s prebiranjem prve knjige, ki sem jo prebrala čisto sama, brez pomoči odraslih. Ko jo bom zaprla, bom rekla, da to hočem početi vse življenje. Vse življenje hočem samo brati. 

Ne bi zdaj o tem, da človek pri določeni starosti pozablja, kaj hoče od življenja. Človek sčasoma pozabi tudi malenkosti — tako dogodke kot ljudi — in mu hitro postane za to prav malo mar.

Toda čeprav sem veliko malenkosti iz otroštva pozabila, lahko še vedno podoživim tisti trenutek na klopci.

Še vedno se tudi spominjam občutka, ko sem stala v ozkem prehodu med dvema garažama, ko smo se šli skrivalnice. Dišalo je po suhi vročini, ki se je ujela med garaži. M. me ni nikoli premagal v metanju na koš. Zdaj bi me zlahka. Toda najlepše mi je bilo, ko sva igrala badminton. Nisem čutila pritiska, da je nesrečen, ker ne zmaguje. Fantje ne marajo izgubljati.

Nekoč, ko sva z neko Alenko, ki je poletja preživljala pri mojih sosedih, nabirali kamne, sem začutila nekaj nedorečenega. Menda se to kdaj pa kdaj zgodi tudi otrokom. Nimam pojma, kje je ali kako je videti sedaj ta Alenka. Toda nekaj njenega se je vtisnilo globoko v moj spomin.

Moleskine

V tistem času sem začela pisati dnevnik v moleskine. Vrsto let sem sestavljala seznam filmov, dokler ga nisem nekega popoldneva, ko sem bila že najstnica, iz neznanega razloga sežgala.

Morda me je motilo, da sem bila v resnici še vedno isto. Da še vedno sledim cilju, ki me je zaznamoval tistega poletnega dne, ko sem v rokah držala otroško knjigo z rdečimi platnicami.

In še danes se nisem zelo odmaknila od sebe in takratne ideje o branju. Čeprav ne vem, ali je tako prav ali pa bi bilo lažje nasprotno.

Nekdo mi je enkrat rekel, da ljudje v resnici vedno delujemo po liniji najmanjšega napora. Pa čeprav to za nekatere pomeni, da si izberejo težjo pot. Težja in zapletenejša pot je za marsikoga preprostejša in edina možna.

Deljenje spomina

Danes razmišljam, da sem v otroštvu postala Bralka morda predvsem zato, ker nisem vedela, kaj naj bi drugega počela. Popoldneve sem preživljala ob romanih, ki niso bili namenjeni moji starosti, čeprav mi jih nihče od odraslih ni branil.

Nekje na severu Francije. Poletje je. Moj prijatelj je star šest let. Končuje s prebiranjem svoje prve knjige. Ugotovim, da si deliva spomin. Spominja se občutka, spominja se svoje prve knjige. Govorila je o kraljestvu mačk.

Spet ti mački. Eden izmed mojih mačkov iz otroštva je bil ogromen siv prišlek, ki je pred vrata naše hiše primijavkal naravnost iz bližnjega gozda. Pri nas je ostal nekaj let — dokler ni znova izginil.

Mački vedo, kaj hočejo od življenja in to jim uspeva neglede na vse. Ko veš, kaj hočeš, te nič ne ustavi.