Petzold prosto po Anni Seghers, Anna Seghers pa prosto po svojem življenju

25.2.2018 / 06:08 Komentiraj
Kdo kdaj kam beži? Ali je svoboda le privid? Begunci od 2. SV do danes. Plus: Na 68. Berlinalu sinoči podeljene nagrade.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Film Tranzit (Transit) priljubljenega nemškega režiserja Christiana Petzolda ima vse elemente filma, ki gledalca 101 minuto drži z zgodbo in odlično igralsko zasedbo — Franz RogowskiPaula BeerLilien Batman … — gledalca v napetosti in pri tem odpira vprašanja, kje, kdaj in kako se dogaja tranzicija.

Gre za brezčasen film, ki bo čez več let še vedno aktualen, saj ljudje ne bodo nehali bežati iz svojih dežel — bodisi zaradi vojne, gospodarske krize, lakote ali zgolj želja po boljšem življenju.

Film je posnet po istoimenskem romanu (vzhodno)nemške pisateljice judovskega rodu Anne Seghers (1900–83). Napisala ga je v letih 1941 in 1942, ko je s svojo družino migrirala iz Marseilla čez Martinique, New York in Veracruz v Mehiko. Zgodba vsebuje veliko avtobiografskih elementov.

Petzold je leta 2012 za film Barbara (glavna vloga Nina Hoss) dobil številne nagrade: srebrni medved na Berlinalu za najboljšo režijo, nagrada za najboljši nemški film, nagrada nemških kritikov …

Marseille–Ciudad de México

Po začetku 2. svetovne vojne in nemški zasedbi Pariza so Anninega moža internirali v koncentracijsko taborišče Le Vernet, medtem ko je Anni z otroki uspelo pobegniti na jug. S številnimi drugimi intelektualci in umetniki, ki so bežali pred nacisti, je bila nekaj časa ujeta v prostoru tranzicije v Marseillu.

Tam se je trudila, da bi njenega moža izpustili iz ujetništva in iskala možnosti, da bi z družino zapustila državo. Njen trud je bil uspešen, saj je od mehiškega konzulata dobila dovoljenje za potovanje in vstop v Mehiko.

Ta zgodba je bila iztočnica za njen roman, ki je leta 1944 najprej izšel v angleščini in španščini. Nemški original Tranzita je bil objavljen leta 1947 v Berliner Zeitungu po njeni vrnitvi v Nemčijo. Leta 1950 se je preselila v Vzhodni Berlin, kjer je živela in pisala naprej in bila dolgoletna predsednica Zveze pisateljev NDR.

Zgodba Anne Seghers je bila iztočnica za roman Tranzit, ki je leta 1944 najprej izšel v angleščini in španščini. Nemški original je bil objavljen leta 1947 v Berliner Zeitungu po njeni vrnitvi v Nemčijo. Leta 1950 se je preselila v Vzhodni Berlin, kjer je živela in pisala naprej in bila dolgoletna predsednica Zveze pisateljev NDR. — [Fotografija: Wikimedia Commons]

Pogled v prihodnost z oziranjem v preteklost

Petzold nam v filmu ne dá oprijemljivega kronološkega občutka, saj čas nenehno lomi. Smo v sedanjosti, ko begunci iščejo azil v Evropi? Ali pa gre za 2. svetovno vojno? Vsi bežijo pred sovragom, ki jim ne pusti dostojno živeti.

In med vsem bežanjem, nenehnim preganjanjem patrulj, ki lovijo tujce, gonjo za vizami in številnimi osebnimi zgodbami nam v filmu prvoosebni narator pripoveduje zgodbo. To je Matthias Brandt, lastnik lokala, kjer se vsi srečujejo. Mornarji, liki v filmu — in seveda glavna figura v zgodbi, Georg (Rogowski).

Ta je v zadnjem trenutku pobegnil v Marseille in prevzel identiteto pisatelja Weidla, ki se je iz strahu pred pregonom ubil. Ima njegov rokopis, pisma in vizo mehiške ambasade. Spozna tudi lepo Marie (Paula Beer), ki bi jo z vizo lahko rešil, vendar se mu prikazuje kot duh in nato spet izgine. Ne vemo, kaj je realnost in kaj fikcija.

Paula Beer kot Marie in Franz Rogowski kot Georg v filmu Christiana Petzolda Tranzit. — [Fotografija: Marco Krüger/Schramm Film]

Jima bo uspelo?

Petzold je na tiskovni konferenci povedal, da njegovi filmi niso bili nikoli daljši kot oba polčasa nogometne tekme. Toda tokrat nam v 11-minutnem podaljšku postreže še z navidez srečnim koncem dveh zaljubljencev, ki se bosta rešila iz okupiranega mesta.

Peljeta se s taksijem v pristanišče, kjer se nameravata vkrcati na ladjo. Georg mora še na hitro nekaj urediti. Stopi iz avta in reče, da pride takoj za njo. Jima bo uspelo? Bosta šla v novo življenje in v novo ljubezen skupaj? Bo tudi drugim prebežnikom uspelo potovanje na drugo stran oceana?

Če seveda vse to ni samo privid, ki se bo kmalu razblinil.

Nagrade Berlinala

Medtem so na 68. Berlinalu sinoči razglasili in podelili nagrade.

  • Zlatega medveda za najboljši film je dobila RO-DE-CZ-BU-FR koprodukcija romunske režiserke Adine Pintilie Ne dotikaj se me (Touch me not).
  • Srebrnega medveda velike žirije je dobil film Obraz (Twarz) poljske režiserke Małgorzate Szumowske.
  • Srebrnega medveda Alfreda Bauerja je dobil urugvajsko-paragvajski film Dedinje (Las herederas) režiserja Marcela Martinessija.
  • Srebrnega medveda za najboljšega režiserja je dobil Wes Anderson za Otok psov (Isle of Dogs).

Več nagrad na tej povezavi.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v sredo, 21. februarja 2018, na avtoričinem blogu pod naslovom 68. Berlinale: Roman Transit – nemške pisateljice Anne Seghers – v filmski različici nemškega režiserja Christiana Petzolda. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.

Sinoči se je z razglasitvijo in podelitvijo nagrad končal 68. Berlinale.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE